»Želim si le to, da bi vsi ljudje razumeli trpljenje več kot milijona otrok v Gazi, da bi vedeli več o zgodovini in težavah tistega območja ter da si za svoje družine ne želimo drugega kot le običajno varno življenje,« med pogovorom večkrat omeni sogovornik. Obenem ne more skriti globoke pretresenosti. Hasan Alhallaq vznemirjeno, a z veliko močjo samoobvladovanja pojasni: »Ne podpiram nobene politične strani ali organizacije v Gazi ali drugje. To želim poudariti zaradi svoje čiste vesti. Prav tako ne sprejemam dejstva, da se je konflikt začel 7. oktobra, kot navajajo številni mediji. Dodati je treba nekaj zelo pomembnega: gre za okupacijo, ki traja že 75 let. Zato je nujno govoriti o situaciji, kakršna je bila že pred tem datumom. Na primer o tem, da je bilo mesec dni prej v Gazi ubitih trinajst palestinskih otrok, a o tem ni nihče poročal. Še eno dejstvo: ob istem času se je v Gazi zgodil napad, v njem je bil porušen dom mojega očeta. Moje sestre so zdaj v bolnišnici, ena od njih je v napadu izgubila dva otroka.« Njuni fotografiji pokaže na telefonu. Okrvavljen otrok leži v naročju moškega, prekrit s prahom iz ruševin. »Težko je opisati občutek, ko izveš takšno novico.«
Kako se je trenutno mogoče povezati s sorodniki v Gazi? »Internet večino časa ne deluje, občasno se vseeno vzpostavi, če električno omrežje začasno deluje. Z mamo sem se nekajkrat pogovarjal po satelitski povezavi, a to je redko in zelo drago.«
Kljub vsemu, ali je bilo že pred napadom čutiti napetost, ki bi napovedovala spopad tako velikih dimenzij? »Težko je reči kaj takega v okoliščinah, ko so konflikti neprestani, ko zaprtje Gaze traja že sedemnajst let in ljudje nimajo osnovnih možnosti za preživetje.« Vse to povzroča neprestan pritisk, jezo, obup in zagotovo tudi maščevalnost.
Ne zatiskajte si oči pred resnico!
Mnenje o tem, kakšni ljudje so Palestinci, bi si lahko ustvarili le tisti, ki bi obiskali Gazo ali Zahodni breg. A za to ni skoraj nobene možnosti. »Težko bi prišli preko vojaških kontrol in najbrž bi vas zavrnili. Le redke tujce, morda tri, poznam, ki jim je uspelo kaj takega. V Gazi živijo različne kulture in se med sabo spoštujejo. Tam je tudi veliko kristjanov,« pojasni Alhallaq in doda, da devet milijonov Palestincev živi zunaj Palestine. »Imamo svojo kulturo ter sposobne ljudi, zdravnike, odvetnike in podjetnike, ki prispevajo k skupnosti, kjer živijo. In ko pravijo, da je Izrael edina demokratična država na Bližnjem vzhodu, je treba dodati: morda res, a zakaj potem ne odpre meja za Palestince, da bi obiskovalci videli, kakšno je življenje v Gazi? Naj dovolijo, da bodo ameriški, avstralski in drugi obiskovalci videli razmere na zaprtem območju. Tam ni vode, zdravil in drugih osnovnih možnosti za preživetje! Kdaj bodo mednarodne organizacije začele enakopravno obravnavati tudi naše otroke? Koliko jih bo še moralo umreti, da bodo začeli iskati rešitev?«
V Gazi se vsak trenutek zgodi nov napad, med prebivalci so nove žrtve. Posnetek na telefonu, ki ga ima Alhallaq ves čas v roki, kot da bi pričakoval klic svojih domačih, prikazuje napad na osnovno šolo pod okriljem Združenih narodov. Na steni je jasno videti tablo z napisom. Kriki prestrašenih ljudi, ki tekajo med ranjenci in trupli, so srhljivi. »To ni montaža, to je posnetek resničnega dogodka, ki se je zgodil danes, na dan pogovora.«
Ena od fotografij prikazuje roko Hasanove sorodnice, ki je, visoko noseča, našla košček suhega kruha med razbitinami na cesti, kot nekaj dragocenega. Namočila ga je v vodi, da ga je lahko pojedla. Tak prizor veliko pove o razmerah, ki jih sicer vsak dan vidimo med novicami v poročilih, a se nas ne dotaknejo dovolj, da bi ukrepali, in nanje hitro pozabimo.
Lažne novice
Mediji seveda poročajo na svoj način, a predvsem na spletu je povzetih veliko lažnih novic. Ena od takšnih je bila tista o nedavnem napadu na katoliško bolnišnico, v katerem je umrlo več sto ljudi. Napada naj ne bi zagrešili Izraelci, temveč kar islamska radikalna skupina, da bi tako za žrtve obdolžila drugo stran. Vest se je razširila tudi v svetovne medije. Vprašamo pa se lahko: kdo na Bližnjem vzhodu ima tako močno bombo, da lahko na enem cilju ubije petsto ljudi? Nihče. Ali pa bi jo, če bi jo imel, uporabil drugje. Kdor ni Palestinec, lahko takšnim novicam zlahka nasede.
Poročajo tudi o dvajsetih kontejnerjih pomoči, ki naj bi vsak dan prispeli v Gazo za pomoč prebivalstvu. Ljudje danes niso tako neumni, da ne bi znali sami razmišljati ali sklepati. Kje so ti kontejnerji, kaj je v njih in komu so dostavljeni? Ob stalni pomoči pomanjkanje ne bi bilo tako usodno.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 21. november, 2023.
