Omenili ste, da je bilo snemanje serije Gospod profesor zelo prijetna, čeprav naporna izkušnja. Bi rekli, da je prijetno ozračje na snemanju prispevalo, da tudi gledalci tako uživamo ob ogledu?
Absolutno. Tudi če ozračje ni najbolj fino, lahko nastanejo fenomenalne stvari. Včasih je prav to razlog za presežek, čeprav nisem zagovornica tega, da način opravičuje sredstva in da bi morali ustvarjalci trpeti, da so dobri. Ampak to so skrajne situacije. Ni nujno, da se imamo vedno dobro, na Gospodu profesorju pa je bilo tako! Imeli smo več časa kot običajno, da smo se počutili varno, kakšno stvar še premislili, se kdaj tudi zmotili. Postopek priprav je bil daljši, kot sem vajena pri serijah. Vsa ekipa, umetniška in tehnična, je bila zelo naklonjena, podporna. Vsi so zavzeto opravljali delo. Težave smo premostili z ekipnim delom. Čeprav nisem bila navdušena, da sem že drugo poletje ostala brez dopusta, si ne bi mogla zamisliti boljšega delovnega poletja.
Serije pa je zdaj konec?
Ja, kolikor vem, je je konec. Pa ne samo te serije, veliko prej načrtovanih serij se ne bo snemalo.
Torej je kriza iz Hollywooda prišla tudi k nam. Sprva je kazalo, da bo zaradi Netflixa in drugih platform prišla nova zlata doba videovsebin, a so se ti časi hitro končali.
Zlati časi pri nas se niso vrnili že od krize leta 2009. Honorarji so veliko nižji, pogoji za delo slabši in sredstva, ki jih država namenja kulturi, iz leta v leto manjša. Pozna se pa seveda tudi v komerciali. Voyo je imel v načrtu lastne vsebine, pa tudi licenčne serije, ampak kolikor vem, se je to ustavilo. Posledice so vidne povsod.
V nekem intervjuju ste rekli, da ste si drugače predstavljali igralstvo. Ste sanjali o rdečih preprogah, tisočih oboževalcih, filmski slavi?
Ne, to pa ne! V srednji šoli sem se pridružila srednješolskemu gledališču Gnosis. Ustvarjali smo predstave po motivih Kafkovih del, dramatizacijo Huxleyjevega Krasnega novega sveta …, vse zelo zares in predano. Predanost je pri meni še vedno v ospredju, ko se lotevam gledališča, vidim pa, da kakršnokoli ustvarjanje ni nujno prostor, kjer se izgubiš znotraj navdiha in te vloga kar obsede. Tako nekako sem si takrat predstavljala igralsko umetnost. Govorim zase, igralci smo zelo različni. Zame je igra disciplina, ogromno zemljevidov, koreografij, iztočnic in odzivov, ki morajo biti jasni, utemeljeni, znotraj tega pa se lahko kot igralka sprostim in grem na odru tudi čez mejo zdravega razuma. Ko pridem z odra, grem domov in kakovostno preživljam čas s svojim otrokom, pa razmišljam, kakšno barvo stene bom imela v kuhinji. (nasmešek)
Doma torej niste diva?
Odvisno, koga vprašate. (smeh) Moji bližnji bi zagotovo rekli, da kdaj sem, ampak to nima zveze s teatrsko divo, ampak bolj s tem, kako sprejemam nekatere odločitve.
Rekli ste, da ne podpirate maltretiranja igralcev. Pa ste bili kdaj deležni takšnega ravnanja?
Ko prideš z AGRFT, se dogaja tudi to. Moja prva predstava po akademiji je bila Barčica za punčke, tam sem bila deležna zelo spoštljivega in podpornega odnosa kolegov ter ustvarjalne ekipe. Ni pa bilo vedno tako. Po koncu šolanja v delovne procese ne vstopaš suvereno, ker nimaš zagotovljene ekonomske varnosti, niti nimaš izkušenj, ki pomagajo zgraditi zdravo samozavest. Si ranljiv in dovzeten za vsako kritiko, ki pa ni vedno konstruktivna. Danes skušam poskrbeti, kolikor je pač v moji moči, da so pogoji za delo spodbudni, bolj si zaupam, naučila sem se postavljati meje, ukvarjam se predvsem s svojim delom.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 14. november, 2023.
