Res se zdi malo v primerjavi z nekaterimi drugimi primeri mučenja otrok – živo je še v spominu jeseniška deklica, ki je leta 2016 umrla podhranjena in pretepena, s kopico starih zlomov, vbodov in ožganin. Mama in očim sta bila leto dni pozneje obsojena na 23 in 21 let zapora. Trideset let je dobil Mariborčan, ki je leta 2003 s kladivom pobil svoji hčerki, dvajset pa Primorka, ki je leta 2009 zadušila sina in hčer. Vsi ti otroci so umrli, zato so staršem sodili po členih Kazenskega zakonika, ki prinašajo višje kazni. Novomeški fantek pa je preživel – grozovite posledice, ki jih še vedno nosi, so seveda druga zgodba – zato njegovim staršem niso sodili zaradi umora. In zato zaporna kazen, ki se marsikomu zdi sramotno nizka za tako zavržna dejanja. Kakšna kazen bi bila torej primerna za starše, ki ljubezen izkazujejo s polenom in prižgano cigareto?
V njeno dobro?
Prisilna sterilizacija, menijo najkrvoločnejši. Konec koncev so istemu novomeškemu paru umrli že trije otroci. Ampak ne, prisilne sterilizacije, ki je hud poseg v reproduktivne pravice, pri nas nimamo uzakonjene. Nasprotno, izrecno je prepovedana – 10. člen Zakona o duševnem zdravju pravi: »Duševna motnja osebe sama po sebi ne predstavlja opravičljivega zdravstvenega razloga za izvedbo ukrepa sterilizacije ali umetne prekinitve nosečnosti.« Lansko poročilo Evropskega invalidskega foruma o prisilni sterilizaciji v EU ugotavlja, da »vsaj trinajst držav članic v svoji zakonodaji še vedno dovoljuje neko obliko prisilne sterilizacije«. Celo Danska je med njimi. In Hrvaška. Samo devet članic v svojih kazenskih zakonikih prisilno sterilizacijo kriminalizira.
Letos poleti je Hrvate vznemirjala zgodba že devetič noseče ženske z lažjo duševno motnjo, za katero je sodišče takoj po devetem porodu, ki naj bi se zgodil s carskim rezom, zapovedalo tudi sterilizacijo s podvezovanjem jajcevodov. Ampak stvari niso črno-bele. Osemintridesetletnici so prvih osem otrok, starih od pet do sedemnajst let, že odvzeli, štirje so posvojeni, preostali štirje v zavodu čakajo na rejnike ali posvojitelje. Usoda devetega, ki se je medtem že rodil, še ni znana. Ženska je doslej sedemkrat rodila s carskim rezom, pri devetem otroku je bilo to že osmič. Nosečnost je bila visoko rizična, zato so zdravniki menili, da je sterilizacija nujna. Z njo se je menda strinjala tudi ženska, ki so ji razložili, da bi bila s ponovno nosečnostjo ogrožena njeno zdravje in njeno življenje. Socialna delavka, njena skrbnica, je v njenem imenu dosegla privolitev sodišča za prisilno sterilizacijo – čeprav ta v tem primeru očitno ni bila prisilna. Vendar po spremembi zakona zdaj o tem odločajo sodišča, ne več skrbniki kot prej.
Ne bi bila kontracepcija preprostejša in prijaznejša rešitev? Seveda, vendar je ženska že imela vstavljeno spiralo, ki pa so ji jo na njeno zahtevo odstranili. In potem je spet zanosila. Vsi poudarjajo, da sterilizacija ni bila zaukazana zaradi duševne motnje, temveč iz zdravstvenih razlogov. Ker je pri njenih letih še možnost, da znova zanosi, je sodišče odločilo, da je edini način za zaščito njenega zdravja podvezanje jajčnikov.
Vprašanje, ali je prav, da si država jemlje pravico odločati o telesu svojih državljanov, pa ostaja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 14. november, 2023.
