Ker otroci in mladostniki dojemajo smrt zelo drugače kot odrasli, v Slovenskem društvu hospic vsako leto organizirajo triinpoldnevni tabor za žalujoče otroke in mladostnike, ki so izgubili bližnjega. Ob kreativnih delavnicah in sprostitvenih dejavnostih se otrokom pomagajo odpreti, soočiti s čustvi in odpirajo pot k prebolevanju. Tabor je brezplačen, udeležijo pa se ga lahko otroci od pet pa do 17 let.
Koliko je na voljo podpore za otroke, ki izgubijo bližnjega?
Malo, če sploh. Otroci na psihologa čakajo vsaj pol leta, marsikje še precej več. Mi pravimo, da so otroci prezrti žalovalci. Že odrasli se težko spopadamo z izgubo, otroci pa svojih čustev sploh ne izražajo tako odkrito, kot si ljudje predstavljajo. Slovenci smo že tako zaprti in tiščimo svoje občutke v sebi. Zraven še mislimo, da moramo biti »močni« zaradi otrok, in še manj kažemo, kaj doživljamo. Otroci pa točno vedo, kdaj in koliko smo v stiski. Zato nas nočejo še bolj obremenjevati s svojo žalostjo. Odrasli mislimo, da mi ščitimo otroke, v resnici pa je obratno – oni pazijo, da ne bi dregali v naše rane, pa čeprav so ranjeni tudi oni. Tako še otroci tiščijo vse v sebi.
Žalovanja pa se ne da prestaviti in se z njim spoprijeti šele takrat, ko imamo čas. Kaj pri izgubi pomeni zamujen pravi trenutek?
Starši pogosto rečejo, da je otrok v redu, da ni nobenih posebnosti v njegovem vedenju, potem pa čez čas udari vse ven. Velikokrat se travma pokaže v obliki motenj pozornosti. Otrok se ne more koncentrirati v šoli, biti pri miru … Ko se te razvijejo, je zelo težko iti nazaj na točko bolečine in izgube ter popravljati stvari. Za to je potrebno veliko časa in veliko zaupanja. Tudi potreba po pozornosti in izbruhi jeze so lahko posledica nepredelane izgube. Oboje kliče – tukaj sem, poglej me! Takrat je treba otroka sprejeti tudi v tej njegovi jezi in mu ponuditi prostor, v katerem se počuti varnega in sprejetega. Šele takrat se bo toliko sprostil, da bo sploh zmogel biti spet žalosten, saj je jeza prav pribežališče pred žalostjo, ki je težja in strašljiva. Prepogosto se ljudje začnejo z otrokom ukvarjati šele, ko nastopijo velike težave. Nekoč so mi poslali fanta, ker mu je strmo padel učni uspeh, saj se ni mogel skoncentrirati in slediti pouku. Pred tremi leti mu je umrla mama. Mislil sem si – ljudje božji, kje ste bili ta tri leta! Ta fant na koncu stavka že ni več vedel, kaj je prebral na začetku, v taki stiski je bil. A odprl se ni niti za ped. Nadaljnja tri leta bi moral biti njegov prijatelj in se družiti z njim, da bi mu prišel dovolj blizu, da bi mu lahko pomagal – če malo karikiram. To pa je žal nemogoče. To je naloga njegovega očeta. Žal ta ne prepozna niti tega, da sam potrebuje pomoč. Otroka pelje na trening, pa k psihologu, a čustveno zanj ne zna poskrbeti.
Starši pogosto mislijo, da če je v šoli vse v redu, to pomeni, da je z otrokom vse v redu. A to še zdaleč ni res. Včasih se takim otrokom šolski uspeh še izboljša. Iz čustvene stiske namreč bežijo v svet razuma, postanejo lahko pravi filozofi.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 24. oktober, 2023.
