Kako sta se sploh spoznala?
Vita: Najino sodelovanje se je začelo ob petdesetletnici Brechtove smrti, ko so mi na programu Ars Radia Slovenija ponudili, da bi posnela album Brechtovih songov, in sem k sodelovanju povabila Janija. V nadaljevanju sem iz tega razvila glasbeno predstavo, nekaj sezon smo jo igrali na mali sceni MGL. Klicala sem ga s strahospoštovanjem, prepričana, da me bo zavrnil. Mobilni telefoni še niso obstajali in ni bilo samoumevno dobiti hišne telefonske številke, neprijetno je bilo tudi sicer nekoga klicati domov, zmotiti družinski čas …
Jani: … pa drago je bilo …
Vita: (smeh) Tudi, a me je to takrat še najmanj skrbelo. Ko sem omenila sodelovanje, je iz prve, dobesedno na horuk rekel, da z veseljem predlaga za začetek kavo s klepetom. In tako se je z Brechtom začelo sodelovanje in preraslo v prijateljstvo, ki traja že 24 let. Jani je odprtega duha. Od nekdaj mladim odpira vrata.
Jani: Mi, ki smo že šli po tej poti, vemo, koliko lahko ena drobna stvar nekomu pomaga.
Vita: Ogromno! Da ne pozabim omeniti, koliko se od njega lahko naučiš. Je prava zakladnica idej in znanja, skladišče modrosti.
Imela sta različna sodelovanja in nastopala na različnih odrih, tudi v tujini. Lahko povesta kakšno anekdoto?
Jani: Tukaj je pa Vita tista, ki si kaj zapomni. (smeh)
Vita: Pariške anekdote se pa zagotovo spomniš, kajne? Tja sva bila povabljena z večerom Vitomila Zupana. Nastopila sva v teatru Patronage Laique Jules Vales, v okviru cikla evropski disidentski pisatelji. Idealen koncept za predstavitev pomena dela Vitomila Zupana. Bila sem vzhičena od navdušenja in veselja, da nastopava v Parizu, z menoj je šla družina, in ker je Pariz nadvse moje mesto, sem Janija povabila na kosilo v meni ljubo in dobro poznano alžirsko restavracijo v bližini Pompidouja. Bil je sončen, topel spomladanski dan, meni se nenadoma ni več mudilo. Ker je bil moj mož Andrej odgovoren za scenografijo in lučno zasnovo, se kosilu ni pridružil, saj je imel veliko dela s pripravo v teatru, a je Janiju, vedoč, da me v Parizu vsakič zanese nostalgija, posebej poudaril, naj poskrbi, da bomo pravočasni. Meni se je zdelo to samoumevno, a ne za dolgo. V trenutku, ko smo sedli k hrani, se je zame svet ustavil. »La joie de vivre«, veselje do življenja, bi rekli Francozi. Prvi je Jani pripomnil, da je morda že čas, da se odpravimo, nisem ga jemala resno. Zatem je moj starejši sin nekajkrat pripomnil, da Montparnasse ni blizu in da moramo še po kostume, rekvizite in kitaro v stanovanje, ki je bilo ob vznožju Montmartra. Od tod naprej pa naj Jani pove, kako se je nadaljevalo. (smeh)
Jani: Ja, kako, zamujali smo! Vita nas je pomirjala, da ne bo problema, da bomo prišli pravočasno. Ni se pustila motiti. Telefoniramo organizatorki in povemo, da se odpravljamo in bomo vzeli taksi. Organizatorka dobi živčni zlom, češ da to ni Ljubljana, da bomo s taksijem ob tej uri prispeli šele pojutrišnjem, in je nastala panika. Najprej smo morali do stanovanja, in to v špici dneva, ko si se komaj stlačil na vlak, in od tam s kostumi, rekviziti in kitaro priti še do teatra na drugem koncu Pariza. Nakar so me na podzemni obstopili Arabci, ki so me hoteli okrasti. Skratka pestro! (smeh)
Vita: V teater smo prišli čisto prepoteni, tekli smo kot nori. Potem je šlo še tam vse narobe, ker nismo imeli časa za vajo. Kriva sem bila jaz, sonce, sentiment, neopisljiv občutek sreče, da nastopava v Parizu. Skratka nesprejemljivo. Ampak nisem bila kriva, kriv je bil Pariz! (smeh)
Jani: S seboj sem imel samo eno kitaro in Vita reče, da na srečo in kljub temu da je drama popolna, je pa vsaj kitara v redu. Pa se strga ena struna, nove nismo imeli, pa smo jo flikali. Viti tega pred koncertom nisem povedal, da je ne bi zadela kap. Z njenim Andrejem sva izumljala rešitev. Nekako smo uredili in je steklo. Po koncertu je bilo pa luštno, vse do jutranjih ur.
Vita: Anekdote so res najlepši del tega posla. Spomin, ki ne zbledi.
Jani: Tako kot v vojski – velik dolgčas, ampak vsi imajo pa toliko povedati.
Vita: Drži. Nam je zabavno. Drugim morda niti ne.
Iz vašega opusa je Vita izbrala osem pesmi in jih sestavila v samosvojo dramaturško celoto. Priredbe zvenijo povsem drugače od originala, v njih slišimo ritme svinga, tanga in bossa nove. Kako ste sprejeli tako drugačen pristop od vašega značilnega raskavega tona?
Jani: S prijatelji, pravijo, ni fino sklepati poslov. Čeprav imajo ponavadi bonus točke, je iskrenost tudi težko breme, ker velikokrat ostane čustven priokus. Pri prijateljstvu imava oba z Vito malo zategnjeno zavoro.
Torej nista čisto iskrena drug do drugega?
Jani: Seveda sva, nisva pa bila v tem primeru ravnodušna drug do drugega.
Vita: Jaz sem čutila neopisljivo odgovornost. Dokler album ni bil fizično v mojih rokah, nisem dala ničesar od sebe. Niti verza mu nisem dala poslušati … (smeh)
Jani: Slovenci smo precej občutljivi in največ, kar lahko slišiš od Slovenca, je običajno: »Saj ni bilo tako slabo.« To je najvišja pohvala. Kadar kaj pohvalimo, pa se že misli, da se nekomu prilizujemo. Zato smo vsi malo previdnejši.
Vita: Argumentirano kritiko sem vselej hvaležno pripravljena sprejeti, iz nje lahko samo rasteš in napreduješ. Z Janijem se zelo odkrito pogovarjava. Ko je poslušal skladbe, mi je napisal analitično mnenje v pismu. Ni imel pripomb. Le kakšen dobronameren nasvet glede prihajajočih izvedb v živo, ki sem ga tudi upoštevala. Imela sem tako tremo, da se nisem upala z njim niti srečati, pa mi je napisal pismo. Šele takrat sem s sebe odložila breme in si oddahnila.
Imate veliko Janijevih pisem?
Vita: No, to niso ravno pisma, bolj kratka duhovita elektronska sporočila, ki pa mi veliko pomenijo. Bom povedala primer, en drobec. Velikokrat sem po premierah, ko je popustil adrenalin, zbolela. Pa mi Jani po eni od njih napiše: Tokrat ne zbolet. Ni nobenega razloga. Več izbruhov pa ob kavi … (smeh)
Jani: Je pa škoda, da je pisanje pisem ugasnilo, ker v njih človek izrazi dosti bolj zapletene misli. Knjige pregovorov, recimo, nas hitreje utrudijo, ker gre za kratka sporočila. Prava literatura zna razblažiti, da močni stavki pridejo do izraza, tako da okoli njih gradi. To je prava umetnost.
Vita je s festivalom La vie en rose priredila že homagge Sepetu, Robežniku, Ježku, Piaf in mnogim drugim. Ob vaši 70. obletnici pa je posnela album Kontra-Alba z vašimi skladbami, torej hommage Janiju Kovačiču.
Jani: Zavedam se, da je to velik poklon. Nikakor to ni samoumevno. Zelo sem vesel, da jo poznam. Gre verjetno kar za presedan v slovenskem prostoru. Kajti to, kar počne Vita, je historični spomin, ki ga Slovenci nimamo. Vita ima neko zavest, odnos, in to ljudje cenijo.
Večer Kontra-Alba je nastal v sodelovanju s prvim programom Radia Slovenija. Očitno so prepoznali, da gre za vrhunski projekt.
Vita: Vsekakor. Predvsem urednica Simona Moličnik in Teja Klobčar. Dandanes to še zdaleč ni samoumevno, čeprav sem že 35 let na sceni.
Jani: In na tem mestu moram tudi jaz prav pohvaliti nekaj deklet na radiu, Tejo Klobčar, Aljo Kramar in že omenjeno urednico Simono Moličnik, ki v teh temnih časih z res skromnimi sredstvi delajo na pravi način.
So se tudi katere druge kulturne institucije ob jubileju spomnile na vas?
Jani: Ne, še v šoli, kjer sem več kot trideset let delal, se niso. Svetovni trend je takšen, da se slabšajo razmere v znanosti, kulturi, na mnogih področjih. Vse nas pelje v to, da bo umetnost vedno manj pomembna, potrebna, ker bo treba dati za orožje ipd.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 38, 19. september, 2023.
