V Brezovici pri Logu dobesedno na pragu stanovanjskih hiš, le nekaj korakov čez ozko cesto, stoji farma. Velik hlev z desetinami glav govedi, kokošnjak, šest zemeljskih silosov, velikanski šotor, kmetijska mehanizacija, velika garaža za kombajn, odslužen tovorni kontejner. Zelenja praktično ni, farma zaseda vsak košček parcele. Sosesko obiščemo na sončen dan, a zrak vseeno preveva kisli vonj silaže. »Nevzdržno je,« opisujejo svoj vsakdan sosedje farme. »Oken na strani, kjer je farma, sploh ne odpiramo. Kosilo ali druženje na vrtu ne pride v poštev, smrad je prehud, muh je na stotine. Nova fasada je že po nekaj letih vsa umazana od mušjih iztrebkov.« Zaradi farme je vsak dan hrupen. Živina tuli, petelini kikirikajo sredi noči, silažo je treba zmleti, preden jo dajo kravam v jasli, in včasih mlin ropota dneve in noči po več tednov skupaj. »Včasih je trava tako trda, da morajo kose lomiti s plugom,« potožijo. Takrat je v zraku toliko drobnega prahu, da se ne vidi skozi okna. Po ozkih cestah vozi težka kmetijska mehanizacija. »Na cesto štrlijo nevarne vilice za obračanje sena, mimo naših otrok vozi ogromen kombajn, ki se mu komajda umaknejo. Farma v takšnem obsegu ne more biti del naselja. Šli smo že od Poncija do Pilata, a nihče nam ne pomaga!« obupujejo okoličani.
Ne gre več za to, kdo je bil tukaj prvi
Zgodba ni nova, vleče se že desetletja. »Vsaj 25 let, če ne več, že opozarjamo, da se kmetija širi, kot se ne bi smela, in prosimo za pomoč, nekakšno rešitev,« pravijo okoliški stanovalci. »Prve hiše tu so se zgradile v sedemdesetih letih. Zemljo smo mi ali naši starši kupili od takratne občinske zadruge. Rekli so nam, da je na tem mestu načrtovano spalno naselje. Takrat je bila tu majhna kmetija z nekaj kravami, kakšnim pujskom in polji, na katerih je eno leto rasla koruza, drugo pa krompir. Vse je bilo zeleno, s kmetijo ni bil noben problem sobivati,« se spominjajo sosedje. Sčasoma pa je majhna kmetija prerasla v srednje veliko farmo. Hlevi so zrasli, zgradili so silose, garaže za kombajn, povečali jamo za gnoj. Tudi brez dovoljenj, na črno. Prihajale so inšpekcije, izdajale odločbe, zgodilo pa se ni nič. Končalo se je tako, da je kmet črno gradnjo leta 2016 legaliziral in ob tem plačal pičlih 2.457,60 evra nadomestila za degradacijo in uzurpacijo okolja. Kmetija je tako postala farma, zelenja ni več, vsak njen kotiček je zapolnjen s poslopji, mehanizacijo in navlako, ki pride s kmetovanjem.
Vsakič, ko se sosedje pritožijo nad nevzdržnimi razmerami, dobijo pod nos isti stavek – kmetija je bila tu prva. Po več kot petdesetih letih, kar tu živijo, še vedno poslušajo, da so prišleki. »To je absurdno,« so ogorčeni. »Če odmislimo, da smo tu že pol stoletja, je dejstvo tudi to, da se naše hiše niso kaj dosti spremenile, kmetija pa je prerasla v čisto nekaj drugega. Če kdo, je prišlek ta farma, ki zdaj stoji tu! Mi pa imamo zaradi nje neprimerljivo slabše življenjske razmere, kot smo jih imeli, ko smo hiše postavili. Da o tem, koliko vrednosti so izgubile, sploh ne govorimo. Kdo bo pa kupil hišo z gnojno jamo pred vrati?«
Kot je v navadi pri medsosedskih sporih, so odnosi med kmetom in sosedi napeti in kri zavre ob vsakem soočenju. Na sestankih, kar jih je bilo, so se komajda zmogli pogovarjati, dogovorili pa se niso nič. Pri pogovorih že ves čas sodeluje tudi župan občine Log - Dragomer Miran Stanovnik. Strinja se, da farma ne sodi v naselje stanovanjskih hiš. »Zavedamo se, da je situacija obremenjujoča za vse,« pravi, a v isti sapi doda, da so prizadeta le tri ali štiri gospodinjstva. To je sicer težko verjeti že zaradi smradu, ki ob našem obisku veje daleč po naselju. Ne pozabi tudi poudariti, da se pravice enega končajo tam, kjer se začne pravica drugega. Ima pa župan precej razumevanja za kmeta in njegovo dejavnost. »Ta družina tam živi in dela že desetletja. Seveda so kmetijo v tem času razvijali, saj smo se tudi mi včasih vozili s fiči, danes pa se s čim drugim,« pravi. O tem, da se je ta razvoj dogajal na črno, nima komentarja, saj o tem naj ne bi nič vedel. »S črnograditeljstvom nisem seznanjen. Vem, da je bila na kmetiji že kopica inšpekcij in drugih organov, a njihovih ugotovitev ali izrečenih sankcij ne poznam.« To trditev je precej težko pogoltniti, glede na to, da je bila Občina Log - Dragomer pozvana kot stranka v postopku legalizacije – temu statusu se je takrat odpovedala – in je morala tudi popraviti obračunavanje komunalnega prispevka. Je pa občina res dala pripraviti strokovne podlage za selitev kmetije čez avtocesto na Ljubljansko barje, s čimer se strinja tudi lastnik. »Ko smo 2018 videli te načrte, nismo mogli verjeti! Kamen nam je padel s srca. Uredilo se bo, konec je naše desetletja dolge kalvarije, smo si mislili. A smo se ušteli,« se spominjajo svojega takratnega navdušenja sosedje.
Ministrstvo selitev zavrnilo
S pripravljenim načrtom selitve so se strinjali vsi udeleženi in zdelo se je, da bo gordijski vozel končno presekan. Pridobili so že dovoljenja ministrstva za kmetijstvo ter ministrstva za okolje in prostor. Človek bi mislil, da nič več ne more preprečiti selitve kmetije. A zataknilo se je pri ministrstvu za kulturo, ki soglasja ni dalo in je zahtevalo dopolnitev projekta. Župan Stanovnik njihove odločitve ne razume. »Njihov osnovni argument je, da naj bi kmetija kazila naravno podobo Ljubljanskega barja. S tem se ne strinjam in njihovi argumenti se mi zdijo nesprejemljivi. Obljubili smo, da bomo okoli kmetije zasadili drevesa, da se bo čim bolje zlila z okolico, a ni pomagalo. Pri tem, da je lokacija le 200 metrov od avtoceste, ki s svojimi protihrupnimi zidovi veliko bolj kazi okolje. Še posebej pa je njihovo stališče nerazumljivo glede na to, da smo tja že zelo uspešno preselili drugo kmetijo, ki je prej stala v naselju.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 37, 12. september, 2023.
