Vsako leto v začetku poletja po slovenskih vrtcih poteka poseben obred. Otroci, ki odhajajo v šolo, se simbolično poslovijo od otroštva in pred starši, vzgojiteljicami in malčki, ki jih puščajo za seboj, zapojejo staro pesmico mini maturantov. »Za nas se igra je končala .. šola nam bo delo dala.« Marsikaterega starša ob pogledu na krhkega potomca, ki s tolikšnim ponosom in zanosom poje verze, ki jih še niti prav ne razume, stisne pri srcu. Kajti ob zahtevah, ki jih šola postavlja pred učence, se resnično zdi, da se dandanes otroštvo nepreklicno konča že pri šestih, nemara celo petih letih in pol – te zahteve pa so iz leta v leto večje, pritisk na vse – otroke, starše in pedagoge – pa čedalje izrazitejši.
Letošnji september v Sloveniji obeležujemo okroglo 20. obletnico od uvedbe devetletke, ki je za eno leto znižala starost učencev ob vstopu v šolski sistem. Prvotni koncept se je odtlej v praksi močno spremenil, v nasprotju z obljubami pa je devetletka bistveno povečala obremenitev otrok. Kajti ob uvajanju novega sistema je bilo mišljeno, da bo prvi razred služil predvsem uvajanju malčkov v šolo, učenje pa naj bi bilo z nivojskim poukom prilagojeno sposobnostim posameznih učencev. »A na preveč šolah že nekaj časa ni tako,« potrjuje ravnatelj mariborske Osnovne šole Draga Kobala Aleksander Jeršič. »Predpisano je bilo, da mora biti ob učiteljici v razredu prisotna še vzgojiteljica, a te kadre je težko dobiti. Tiste vzgojiteljice, ki so že po več let zaposlene v šolah, pa so v tem času privzele šolsko miselnost in delujejo kot učiteljice. Posledično so prvi razredi v praksi v celoti pravi šolski razredi.«
Zato se že pojavljajo pozivi k temeljiti prenovi ali pa kar odpravi devetletke. »Večina otrok še ni kognitivno dovolj razvita in ne čustveno dovolj zrela, da bi zmogla usvajati zahtevana znanja in veščine. Razvojna psihologija otrok to potrjuje,« je v 13 predlogih »za funkcionalno osnovno šolo« konec letošnjega junija zapisala skupina osnovnošolskih učiteljev in učiteljic; ukinitev devetletke je na prvem mestu med njihovimi predlogi. Mimogrede, še precej radikalnejši kot v Sloveniji so v Severni Irski, kjer otroke pošiljajo v razrede že s štirimi leti, v Veliki Britaniji pa je obvezna starost za vključitev v osnovno šolo določena pri petih letih. Pa čeprav je vrsta študij, med njimi raziskava, ki jo je na univerzi Oxford že leta 2004 naročilo kar samo britansko ministrstvo za šolstvo, pokazala, da se otroci optimalno razvijajo skozi igro in druženje, medtem ko jim prezgodnje siljenje k učenju in pomnjenju podatkov kvečjemu škodi, vsekakor pa ne izboljša njihovih poznejših dosežkov.
NPZ naj ne bi bil nič usodnega. Za zdaj
Toda sodobni družbi se mudi z oblikovanjem bodočih potrošnikov in proizvajalcev, čas otroštva pa je vse krajši – tudi v Sloveniji. Malčki imajo kar prav, ko ob zaključku vrtca prepevajo, da je zanje konec igranja. »Danes je opaziti trend, da se zahtevnost višjih razredov seli v nižje,« so v svojem odzivu na novelo zakona o osnovni šoli, ki jo je pripravilo ministrstvo za šolstvo, zapisali v Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS). Predlog zakona med drugim predvideva, da bi z učenjem tujega jezika začeli že v prvem razredu, otroci pa bi nato že v tretjem razredu opravljali nacionalno preverjanje znanja. Marsikateri starš in pedagog se boji, da je to bistveno prezgodaj in da bodo v želji po čim boljših rezultatih učiteljice in učitelji začeli prvčke še dodatno privijati.
Ravnatelj Jeršič razume te skrbi, a poudarja, da nacionalno preverjanje znanja samo po sebi ni nič tako usodnega, morebitni pritiski na učence pa izhajajo iz nerazumevanja njihovega namena: »NPZ je čisto nekaj drugega kot nekdanji eksterci, ki so bili del pogojev za vpis v srednje šole. Namen nacionalnega preverjanja znanja je zgolj ugotoviti, na katerih področjih so posamezne generacije in posamezne šole posebej močne, kje pa so šibke, in temu ustrezno prilagoditi izobraževanje. Njegovi rezultati formalno v ničemer ne vplivajo na otrokovo nadaljnje šolanje, prav tako se zanj ni treba posebej učiti – pravzaprav se priporoča, da se učenci za te teste ne pripravljajo posebej.«
Prav dobro je nezadostno
Zato pa v toliko večji, pravzaprav že kar usodni meri na učno, pa tudi pozneje poklicno in nemara s tem na življenjsko pot vplivajo ocene. Kriteriji za vpis na določeno srednjo šolo so zasnovani glede na seštevek ocen pri posameznih predmetih v zadnji triadi osnovne šole. Kar v bistvu pomeni, da gre od sedmega razreda naprej resnično zares in da lahko o vpisu na želeno srednjo šolo, največkrat gimnazijo, odloča že ena sama ocena. Na to je opozoril tudi igralec Saša Tabaković, ki je pred začetkom šolskega leta na Facebooku zapisal, da »osnovnošolec ne sme imeti več kot dva predmeta na leto zaključena prav dobro, če ne želi trepetati pred rabljem in se mirno vpisati na gimnazijo«! Podatki mu dajejo prav, kriteriji so resnično čedalje strožji – mnoge gimnazije so pred začetkom aktualnega šolskega leta omejile vpis, največ jih je v Ljubljani: Šentvid, Bežigrad, Poljane, Moste, Plečnikova gimnazija in Škofijska klasična.
To je veliko breme na plečih učencev in učenk višjih razredov osnovne šole – pa tudi staršev in posledično učiteljev. V praksi je vsaka ocena, nižja od odlične, marsikdaj že razumljena kot prava katastrofa, učenci se zato ženejo za peticami, ambiciozni starši pa se prepirajo z učitelji, ki so njihovemu otroku dali po njihovem prenizko oceno. Rezultat je svojevrstna inflacija najboljših ocen, ki je že v veliki meri dodobra razvrednotila preostale ocene in ki postavlja pod vprašaj ustreznost takšnega vrednotenja znanja. Podatki državnega izpitnega centra (RIC) nedvoumno kažejo na strmo rast povprečnih ocen; med letoma 2009 in 2022 je povprečje ocen pri obveznih predmetih za deveti razred zraslo s 3,76 na skoraj okroglo štirico – to pomeni, da je povprečni učenec devetega razreda gladko prav dober. Iz česar bi na prvi pogled lahko sklepali, da so slovenski otroci v zadnjih 13 letih postali svojevrstni geniji – toda rezultati NPZ na drugi strani kažejo, da so tako visoke ocene nerealne, marsikateri odličnjak pa je na nacionalnem preverjanju izkazal bistveno nižjo raven znanja, kot ga odražajo njegove ocene.
Življenje ni skupek podatkov
»Vse več staršev je ambicioznih čez vsako mero in želijo, skorajda terjajo najboljše ocene za svojega otroka, da se bo lahko vpisal na želeno gimnazijo. Kaj pa če otrok ni za gimnazijo? Bojim se, da si to vprašanje zastavi le malokdo,« pravi ravnatelj Jeršič. Da bi zmanjšali usodni vpliv ocen, na ministrstvu za šolstvo razmišljajo, da bi med kriterije za vpis v srednje šole dodali tudi rezultate NPZ, kar bi v bistvu pomenilo vrnitev eksternih preverjanj znanja. Omenjena skupina slovenskih učiteljic in učiteljev z Adino Deučman (na osnovni šoli Šmarje pri Kopru poučuje angleščino in geografijo) na čelu pa je med svojimi 13 tezami, ki so jih predstavili konec junija, izpostavila ponovno uvedbo sprejemnih izpitov za srednje šole, s katerimi bi »preverjali znanja in veščine, ki so potrebni za nadaljevanje izobraževanja. S tem bi bila končana inflacija osnovnošolskih ocen in pritisk v tretji triadi osnovne šole.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 37, 12. september, 2023.
