Ruska doktorica psihologije je metodo nevrosenzomotorične integracije refleksov MNRI odkrila po naključju, ko je po eni najhujših železniških nesreč v Rusiji na vsak način želela pomagati hudo poškodovanim in opečenim otrokom. S to metodo otrokom z razvojnimi zaostanki, učnimi težavami in ljudem po težkih travmatičnih izkušnjah, kapeh, ob izgorelosti, anksioznosti in drugih težavah pomagajo tudi že številni slovenski terapevti. Raziskovanje se še danes nadaljuje, metoda pa dosega velike uspehe, s primeri ponazarjajo njene učenke. Pred kratkim nas je dr. Svetlana Masgutova spet obiskala in s svojo metodo med drugim pomagala ljudem, ki so ob nedavnih poplavah doživeli travmatične trenutke.
Ruska doktorica psiholoških znanosti Svetlana Masgutova je svoje življenje posvetila pomoči ljudem. Ko pomaga in je priča dobrim rezultatom, je to zanjo največja nagrada in motor, ki jo žene naprej tudi v najtežjih trenutkih njenega življenja, teh je bilo namreč kar nekaj. V Slovenijo vedno rada pride, ker ima tukaj zelo motivirane učence, ki si želijo vedno več novega znanja. Čeprav je bila v času nedavnega obiska zasedena od jutra do večera, je vseeno opazila čudovito naravo okoli sebe. »Že ko pristajaš na ljubljanskem letališču in vidiš vse zeleno, si nekako pomirjen,« se je nasmehnila. Obiskala nas je prav v času po katastrofalnih poplavah, ko je ogromno ljudi utrpelo tako fizično škodo kakor tudi psihičen stres in travmo. Zato je bila njena prva delavnica namenjena prizadetim ob poplavah.
Nočna mora
Psihologija jo je privlačila že od otroštva. »Spraševala sem se, zakaj se ljudje vedejo tako, kot se, zakaj govorijo nekaj, delajo pa povsem drugače, zanimali so me človekov notranji svet in čustva, pa kaj lahko naredimo v položaju, ko že mislimo, da ni izhoda, in kako nemogoče spremeniti v mogoče. Študirala sem celo več jezikov, da sem lahko preučevala psihološke izsledke iz drugih držav. V okviru študija smo imeli triletni študij medicine, ki nam je pozneje zelo koristil. Študenti smo opravljali prakso v bolnišnicah in spoznavali fiziologijo, anatomijo.« S skupinami različnih psihologov je pomagala ljudem, ki so doživeli najhujše travme, denimo otrokom in družinam po katastrofi v Černobilu. Najbolj pa jo je zagotovo zaznamovala ena največjih ruskih železniških nesreč ob trku in eksploziji dveh vlakov v bližini mesta Ufa. Eden od vlakov je bil poln nagrajenih nadarjenih otrok, ki so se peljali na počitnice na obali Črnega morja. Ogromno otrok je umrlo, še več pa jih je utrpelo hude poškodbe. »Imeli so težke opekline, bili so brez oči, ušes, imeli so zažgane dihalne poti in bili v groznih bolečinah,« se spominja. S specialisti prostovoljci iz različnih držav je priskočila na pomoč. »Stanje tam je bilo podobno nočni mori. Tisti otroci, ki niso spali zaradi narkoze, so kričali od bolečin. Od sedemnajstih psihologov sva na koncu ostali samo dve.«
Nič ni pomagalo
Ker nič od tistega, kar so do takrat poznali, ni delovalo, otroci so bili preveč v šoku, da bi kaj lahko naredili s pogovorom, jih je stanje prisililo odkriti nekaj novega, da bi otroci preživeli, kajti vsak šesti otrok je umrl v rokah zdravnikov. Na koncu so jim prav najmlajši pokazali pot. »'Dotakni se me, dotakni se me,' so vpili, 'bolj globoko, močneje!' Pa sem rekla, da ne morem zaradi opeklin. Potem sem našla zdrav del kože in storila, kar so želeli. 'Dotakni se me, imej me rada!' so govorili, ne samo eden, isto si je želel še drugi, tretji, četrti otrok … Kaj se dogaja, sem razmišljala, očitno je neki mehanizem v našem taktilnem in mišičnem sistemu. Začela sem spraševati družinske člane, zdravnike, za podatke in skupaj smo študirali. Delala sem s študenti medicine, več nas je bilo na enega otroka. Ko smo imeli dobre rezultate na glavnem oddelku, so nas poslali na oddelek za nujne primere, kjer so otroci ležali v posebnih posteljah in se jih nismo smeli dotikati. Kazala sem jim vaje in jim govorila, naj jih v mislih ponavljajo, in je delovalo. Kako je mogoče, da me otrok le gleda in je videti napredek v njegovem telesu, me je zanimalo. Bili so neverjetni primeri. Korak za korakom smo s pomočjo otrok začeli odkrivati, zakaj so vaje delovale. Imela sem močno motivacijo, gnalo me je srce in nisem se hotela predati. Psihologija v tistem času ni imela informacij, kako ravnati s stanjem po tako hudih travmah, s posttravmatskim sindromom.« Po vrnitvi v Moskvo je številnim centrom po državi razposlala ugotovitve in naloge, da bi odkrili, zakaj je tisto, kar so počeli, delovalo. Ugotovili so, da so bili vse to gibi, ki spominjajo na refleksne vzorce. To so bili začetki njene metode MNRI (nevrosenzorična integracija refleksov).
Nazaj v sedanjost. »Na določeno čutno stimulacijo dobimo točno določen motorični odziv. Na primer refleks podpore rok nam pomaga, da ob padcu zaščitimo trup in glavo. Če tega refleksa nimamo, ni integriran, se pri padcu lahko poškodujemo, ker se ne bomo zaščitili z rokami. Z integracijo refleksov ponovno vzpostavimo pravilen refleksni vzorec in telo naučimo, kako ga aktivirati. Pomembna vloga refleksov namreč je, da nas zaščitijo pred nevarnostjo. Ob travmatičnih izkušnjah, kot so denimo poplave, se takoj vzpostavi vzorec plavanja, ki zamenja vzorec podpore rok, s katerim se v vodi ne moremo zaščititi. V vodi možgani tako preklopijo na drug refleks. Ker je človeku pomagal pred nevarnostjo, ga možgani ohranijo, ne zaupajo več drugim refleksom. Vendar nas s tem vračajo v preteklost, mi pa moramo biti v sedanjosti. Zdaj sem na varnem, torej moram delovati na tleh, ne v vodi, možgani pa hočejo še vedno uporabljati tisto, kar je človeka rešilo. To se dogaja tako pri odraslih kakor tudi pri otrocih. Ko smo v stresu, se bojujemo z reakcijami: na zunaj želimo biti močni, v možganih pa ves čas poteka boj. Govorimo si, da se moramo smejati, možgani pa sporočajo, da smo v katastrofi, in skušajo voditi naše misli, nadzorovati stanje in telo se na to odziva z vse več reakcijami. To se dogaja tudi po hudih travmah: ljudje ne morejo sproščeno delovati v družbi, so nemirni, nenehno nadzorujejo stanje, preverjajo, ali je vse varno, ali denimo ni več vode. Voda je že davno odtekla, vendar bo v spominu še dolgo ostala. Mi želimo, da se ljudje vrnejo v sedanjost in da ne živijo več v svojih travmatičnih vzorcih, da prevzamejo nadzor nad življenjem! Z integracijo refleksov MNRI treniramo pravilen gibalni odziv in povežemo senzorični predel s pravilnim delovanjem možganov.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 36, 5. september, 2023.
