V miru moram premisliti o besedah doktorja Ribnikarja. Sem končala z Onkološkim inštitutom? Lahko njegove previdne besede vzamem kot konec raka? Nič več pikanja v kožo, nič več citostatikov, bolnišnice in nenehnega strahu, kaj bo jutri? Bom zmogla? Nič otipljivega ne čutim, kot bi otopela od vseh slabih novic. Zdaj bi me lahko avtobus povozil, pa ne bi ničesar čutila. A dobra kava odpravi vsako zadrego, vedno je tako, vsaj pri meni, zato se sprehodim do Štorklje, edinega lokala daleč naokoli. Ni mi jasno, kako jim je uspelo v tem kliničnem kompleksu bolnišnic odpreti en sam samcat lokal za več kot 3000 zaposlenih v Kliničnem centru na bližnjih klinikah in še za vsaj enkrat toliko pacientov. Zato se moram podvizati, če želim dobiti mizo na terasi. Enako zamisel ima gospa, ki prav tako pogleduje za prostimi mizami. Ima srebrnobele lase in kratko moderno pričesko, mehak, bel obraz, opazila sem jo že v čakalnici Onkološkega inštituta, ko sva obe čakali na pregled. Na sebi ima preveliko srajco barve zrele višnje in podobne sive sandale, kot jih nosi moja mama, z nizko polno peto, grde, a udobne, s sabo vleče rjav nakupovalni voziček. Sede pod senčnik, na stol poleg sebe prisloni voziček, lahko da ima gospa 60 let, lahko pa tudi več. Tudi sama dobim prosto mesto meter stran in pomaham natakarju. Ona sedi mirno, gleda predse, roke je položila na mizo in s prsti nežno gladi plastično površino. Pristopi mlad natakar, gospa se zgane, rahlo se nasmehne in reče, da bi rada gosti marelični sok. »In ali mi lahko daste noter malo smetane. Prosim,« tiho pove. »Lahko, seveda,« reče natakar, »samo to bo stalo malo več kot samo sok.« Ona samo prikima.
Za sosednjo mizo sedijo tri mlade zdravnice, jejo solato s kitajskimi palčkami in se hihitajo zgodbi, ki jo pripoveduje ena izmed njih. Mogoče bi mi celo šle na živce, ker so tako glasne, mlade in zdrave, a gospa za sosednjo mizo jih sploh ne opazi. Na mizo je dobila visok kozarec soka s slamico in žlico z dolgim vratom, dve tretjini vrčka sestavlja oranžna tekočina, ostanek pa gosta smetana, ki leze čez steklene robove. Ne vem, nad čim sem bila bolj fascinirana tisti trenutek: nad tem, da si je nekdo naročil sok s smetano, ali nad načinom, kako ga je pila. Počasi in užitkarsko, žlico je pomakala v kozarec, jo dvignila in z mehko mačjo potrpežljivostjo čakala, da gosta krema sama pade nazaj v marelični sok.
Kombinacija gostega soka in smetane je bila uspešnica nekoč v začetku osemdesetih let, potem pa je moja priljubljena pijača odpotovala v ropotarnico zgodovine. Takrat sem hodila na gimnazijo v Kočevju, bila sem vozačka, iz Ribnice sem se vsak dan slabo uro vozila v sosednje mesto in spomnim se, da so bili zame vrhunci tedna takrat, ko sem imela toliko denarja, da sem si lahko v prvem nadstropju trgovine Nama, kjer je bila takrat povprečna socialistična restavracija, privoščila sok s smetano. Še danes niham med jagodnim ali mareličnim sokom s smetano. Gospa očitno navija za slednjega. Z obema rokama drži kozarec in z zaprtimi očmi srka po slamici. Potem pogleda, koliko soka je še ostalo v kozarcu, malo pomeša s žlico in spet počasi srka z zaprtimi očmi. Bog ve kaj praznuje. Dobre novice na onkologiji? Slabe morda? Mogoče pa ima danes njena hči rojstni dan, tista, ki je že pred leti šla delat v Nemčijo in jo vedno redkeje vidi. Vsakega prvega v mesecu jo pokliče, da se ne izgubita, ona nima časa, da bi obiskala mamo, mama nima moči, da bi obiskala njo. Pa saj, ko je bila zadnjič pri njej v Stuttgartu, pred sedmimi leti, je hčer videla samo zvečer in zjutraj, preden je šla v službo. In še takrat je bila utrujena in razdražljiva. Mučno ji je bilo biti ves dan sama, zaprta v stanovanju, v tujem mestu. Zato ji zdaj vedno govori, kako ji je dobro in da jo soseda Darinka večkrat pokliče na kavo in napolitanke, malo jo bolijo kolena, pa tudi križ, ampak to je vse od let. In od raka. »Saj zmorem s svojo penzijo,« ji večkrat ponosno pove, ko ji hči ponuja denar, »saj veliko niti ne potrebujem.« S čim drugim bi lahko lepše praznovala rojstni dan otroka kakor s sokom in smetano? To pijačo je naročala, ko je bila njena hči še majhna deklica in ji je v lase zadovoljno vpletala modre in bele trakove in ko je bila polna načrtov, ki so bili, kot danes vidimo, samo načrti in se niso uresničili. Bilo pa je veliko zadovoljstvo živeti v teh pričakovanjih. A žal nekje na poti so se ugasnila, nekdo jih je izmaknil in zdaj se nočejo vrniti v njeno majhno kuhinjico, kjer danes kuha in spi, ker je postalo predrago, da bi grela vse sobe v stanovanju. Ki so tako ali tako prazne.
Danes je poseben dan, trenutek za slavje, dan za dobre spomine. Potem se nasmejim sebi in svoji bolni domišljiji, ki si tako živo izmišlja in zavija življenja neznancev okoli mene. Resnica bi lahko bila čisto drugačna. Mogoče pa si ta ženska ne zasluži, da se vživljam v njeno življenje, mogoče si je brazgotine sama zadala z načinom, kako je živela. Lahko pa da je ona šla nekam daleč stran, pustila vse za sabo, tudi njo, majhno deklico, in zdaj se je vrnila domov stara in bolna, nikjer nima nikogar, ki bi šel z njo na kliniko. Ne glede na zgodbo, ki se skriva v ozadju, vsakdo si zasluži svoj redni odmerek gostega soka s smetano. Zaradi tistega, kar se ni uresničilo, pa si verjela, da se bo. Vsakdo ima ustavno pravico, da včasih dvigne glavo iz lastnega dreka in se počuti kot človek.
Gospa zdaj zlaga prtiček na krožniček, kliče natakarja in ponosno plačuje svojo malo porcijo sreče. Mladi natakar se nasmehne, ko mu gospa pusti napitnino. Potem prime svoj voziček in ga z dvignjeno glavo odvleče mimo mene. Proti popoldnevu, v katerem morda ne bo kosila, ker jo je že nasitil gosti sok s smetano, ampak bo kljub temu lažje dihala. (se nadaljuje)
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 36, 5. september, 2023.
