Ni nam treba čakati na vojno, da se urimo v spoprijemanju s posledicami razdejanja. Zadostuje, da nas nasršena narava poškropi s slino iz pregretega gobca. Takrat potegnemo glavo med ramena in molimo k Bogu, tudi če nismo verni. Molitev potolaži srce, ne more pa pokrpati razdejanih domov in vrniti odplaknjenih pridelkov. Ne more povrniti zaupanja v prihodnost, ki se je do nedavnega zdelo čisto upravičeno. Obup je še toliko globlji, če ga doživljamo v zasilni sobici, prikolici, šotoru. Takrat bi filozofiranje o biti in smislu zletelo skozi okno, toda okno je odplaknila povodenj skupaj s tisto omaro, polno knjig. Takrat na kup praskamo, kar je še celo, obsojeni na golo preživetje, nepripravljeni in ponižani. Kaj takega poznamo iz večernih novic, žalostnih dokumentarcev iz daljnih dežel. Zdaj smo v to pahnjeni sami.
Življenje je lepo!
Kadar me doleti izguba, si vnovič ogledam italijanski film La vita e bella in brž se moje stiske pokažejo v novih perspektivah. Film me spomni, da nikoli ne smem zanemariti moči zgodbe, ki si jo sami pripovedujemo o sebi – še zlasti ko nas kriza pritisne ob zid.
In kakšne so naše zgodbe v teh dneh? V časopisih berem o obnovi po poplavah, solidarnosti in previdnosti v prihodnje. Berem, da bi bilo dobro nove hiše graditi na novih krajih. Le tu in tam najdem kakšno vrstico o tem, da bi bilo treba nove hiše graditi na novi miselnosti, ki v vseh pogledih presega toge predstave 20. stoletja.
Ključna vzorca, ki hromita naše razmišljanje, sta »več je boljše« in »moderno je boljše«. Da bi tvorno sodelovali v sedanji družbi, se jima ne moremo izogniti. Institucije nas gledajo postrani, če v davčno blagajno ne prispevamo sorazmernih deležev za vzdrževanje prav teh institucij in vse infrastrukture, brez katere moderne družbe ne bi bilo. Da bi lahko prispevali, se moramo vpreči v gospodarske vozove, vse bolj elektrificirane in umetno inteligentne ter vse bolj pogoltne znotraj dobavnih verig, ki se raztezajo čez vseh šest kontinentov.
Zakaj razvoj temelji na bruto družbenem proizvodu, ne pa na indeksu sreče? Zato, ker so tako naravnani režiserji globalizma in ker se domislice, da je mogoče biti srečen brez gmotne podlage, oklepajo trdovratni predsodki. Če si zavestno izberete radost v preprostosti, boste deležni kritik in obsodb. A ne zmenite se zanje! Povejte si zgodbo drugače in si dovolite lepo preprosto življenje v domu po meri človeka.
Blato, veje, slama: dom
Bil sem v deltah nekaj veličastnih rek, kjer so davne kulture s pridom izkoriščale redne poplave in sobivale z njimi. V delti reke Ganges, na primer, skorajda ni lege, ki je ne bi dosegle poplave. Kako so se ljudje prilagodili? Hiše so zgradili iz blata in slame. Visoke vode so vsakih nekaj desetletij odnesle hiše in tudi veliko življenj, toda prinesle so novo blato, iz katerega so si v mesecu dni postavili nove hiše, in z naplavinami so dobili še obilo plodne prsti. Hkrati z visokim davkom je prišla tudi visoka »subvencija«.
Moderna kultura je prinesla zidana bivališča, na videz robustna in stabilna. Toda poplava jim skrha stene, razmoči temelje in naluknja strehe, novih takih hiš pa ni mogoče zgraditi iz blata, ki ga je prinesla s sabo. Ne samo to, blato je zastrupljeno z kdove kakšnimi izcedki iz tovarn, ki strežejo našemu potrošništvu. Humanitarna pomoč težko izniči davek na davek na davek.
Nikoli ne bom pozabil globokih oči starca, ki mi je pripovedoval o odraščanju v afriški vasici, preden je prišel »razvoj«. Zjutraj je s peščico prijateljev peljal krave na pašo, pa mu ni bilo treba s sabo vzeti malice, ker se je v naravi vedno našlo kaj dobrega za pod zob, kar so poplaknili s svežim mlekom. Zvečer jih je v hiši iz slame, palic in gline čakala odlična večerja, ki so jo matere pripravile iz raznovrstne zelenjave z vrta. Pripoved je končal z besedami: »Odkar je prišel razvoj, imamo koruzo za zajtrk, koruzo za kosilo in koruzo za večerjo.«
Ne, ni bilo vse romantično, bili so tudi tigri, kače, komarji. Še vedno so. In ljudje so žilavi, kleni, pripovedujejo si drugačne zgodbe kakor mi v Evropi. Žalostna posledica našega »razvoja« je odtujenost od preživetvenih zmogljivosti. Če iz ostankov razdejanih bivališč ni mogoče narediti popolnoma ničesar, goli odpadek so, je to katastrofalno slabo oblikovanje. Če izpuščajo strupe, kamor vode stečejo naprej, potem takih bivališč preprosto ne bi smeli graditi.
Berimo drobni tisk
Pod »moderno!« in »več!« so gosti odstavki drobnega tiska, ki jih tako rekoč nihče ne prebere. Skrbeti bi nas moralo, ker si mlada družina težko privošči preprosto ekološko domovanje; no, če je domovanje preveč preprosto, morda niti ne bo dovoljeno. Večina jih pristane v bivališčih iz umetnih materialov. Ta so dostopnejša, ker v njih ni obračunan dolgoročni okoljski in socialni davek. Kako visok je, spoznamo prav ob ujmi.
Takrat seveda nimamo časa brati drobnega tiska, saj praskamo na kup sredstva za obnovo. Žal smo v desetletjih blaginje večino zapravili za vse več modernizma, in če smo iskreni, otročarij. Prizori ob ujmi so žalostni. Ne moremo posesati na kup nesnage, ki se je izcedila iz razdejanih hiš, kaj šele iz industrijskih hal. Lahko samo zaželimo sotrpinom niže ob reki čim manj gorja, medtem ko jim gasilci dovažajo pitno vodo.
Drobni tisk pod uredbami za naše hiše (kaj šele za hale) pove, da so odgovornosti papirnate in omejene na kontekst razvoja in rasti. Črednost nas drži v šahu, kajti če nekaj počnejo vsi, nas je sram zaviti na drugačno pot. Pač gremo naprej v koloni in družno prelagamo odgovornost na nedoločeno prihodnost.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 36, 5. september, 2023.
