»Novinarstvo je danes eno samo hitenje, boj s poplavo informacij, tudi nezanesljivih, novinarjev pa je vse manj, ker smo postali strošek,« pravi. Najbolj je znana po svojih torkovih kolumnah, a v resnici je njen pravi dom kulturna redakcija; piše intervjuje, literarne recenzije, o filmu, gledališču in razstavah, ob kolumnah pa tudi občasne komentarje. Sama veliko piše, o njej pa je zelo malo napisanega – in se pokaže, da je za tem domišljena politika doslednega izogibanja publiciteti. »S tem, da bi se kot oseba predstavljala, imam težavo. Grozno mi je že to, da je ob kolumni v Dnevniku moja fotografija,« prizna. »Identifikacija obraza in imena se mi zdi v tiskanih medijih nepotrebna. Jaz nisem televizijski obraz.«
Študirali ste čisto druge stvari, francoščino in primerjalno književnost. Kako ste sploh padli v novinarstvo?
Po diplomi sem eno leto iskala službo, ker moji študijski smeri nista bili iskani, pa tudi »omrežena« nisem bila, ker nisem bila Ljubljančanka. S sošolko sva se prijavljali na iste razpise za knjižničarke, in ona je službo dobila. Tako za hec je sodelavce vprašala, zakaj so se odločili zanjo, ne zame. Zato, so rekli, ker je tako introvertirana, nič ne govori. Planila je v smeh, rekla, da sem eden izmed najzgovornejših ljudi, kar jih pozna, a so imeli prav: v frustrirajočih situacijah včasih res poniknem. V tistem času so na Dnevniku iskali prevajalca za Tanjug, ki je bil takrat glavni vir uradnih informacij, in tako sem leta 1986 postala Dnevnikovka. Prevajala sem simultano, tipkarica je tipkala na glasen pisalni stroj, jaz sem ji kričala v uho; pogosto sem imela zato vneto grlo. Teksti so bili v cirilici, kar je bil dober trening za možgane: drug jezik in še drugačna pisava, skopa informacija, in iz tega si moral narediti spodoben slovenski stavek.
In kako ste potem prišli do novinarstva?
V desku so nekoč razpravljali o tem, da je treba nekaj napisati o položaju Ciganov – Cigani pravim zato, ker se mi politična korektnost večkrat zdi samo hipokrizija, od tedaj do danes zanje ni ne prejšnja ne sedanja država naredila nič razen političnokorektnega preimenovanja v Rome. Poslušala sem to debato in nenadoma butnila: »Nič od tega, kar govorite, ne zajame problema – jaz sem Ciganka, jaz vem, kaj je narobe.« Vsi so se ozrli vame in nihče si ni upal vprašati, ali sem res ali ne, nastal je mučen molk, glavni urednik Milan Meden je začudeno vprašal: »Kdo pa ste vi, kaj delate? A, Tanjug prevajate, odlično. No, napišite komentar.« In je šel, drugi so me pa gledali in se režali, češ, zdaj pa imaš.
Tako sem napisala prvi komentar v življenju. Ne vem več, kakšen je bil, ker ga nimam, ker ga ni nikjer več, kolegi so rekli, da je bil dober, »drugačen pogled«, ne vem. Zatem me je v kulturno redakcijo povabila nova urednica kulture Majda Hostnik, ki je »podedovala« sanjsko novinarsko moštvo, pisatelja, strokovnjaka za film in filozofa: Milana Deklevo, Zdeneta Vrdlovca in Mitjo Koširja. Takrat sem delala v alternativnem gledališču, bili sva vrstnici, protiutež trem starejšim moškim. Zame je bil tisto božanski čas, učna leta, izjemni ljudje s področja kulturnega novinarstva, ljubeznivi, duhoviti, razumevajoči do mojih neumnosti, uredništvo, kot bi si ga človek le želel ... To je bila moja šola, med tridesetim in štiridesetim letom je doba, v kateri že dovolj veš, da veš, da ne veš. Ko si mlajši, še niti ne veš, česa ne veš, ko si starejši, pa misliš, da vse veš, kar spet ne drži. Imela sem srečo.
Kako izberete med temami, kako se odločite, o kateri boste pisali?
Večinoma izberem nekaj, kar je tako ali drugače povezano s tem, kar se tisti teden dogaja. Ker nas je kolumnistov veliko, seveda vedno obstaja nevarnost, da na dan oddaje vidim objavljeno kolumno na »mojo« temo, in takrat je seveda panika. Včasih jo premečem, dodam še druge vidike, kdaj pa sem že tudi napisala drugo, na hitro. Najprej naredim osnutek, poiščem »vhode«, to je lahko kak konkreten primer, na primer otrok, ki je bil trikrat na socialnem skrbstvu zaznan kot žrtev in nihče ni nič naredil, potem trditve socialnih služb, da nimajo nobenih pristojnosti, da jim zakon ničesar ne dovoljuje in so popolnoma blokirani; in potem vidimo na posnetku nasilnega socialnega delavca, ki odvleče tri jokajoče otroke od mame k očetu, pa ob tem nobena varovalka, ne socialnovarstvena ne pravna, ni zagorela, pregorela, zatulila ... Nedavno pa smo izvedeli, da je bil oče, ki so mu dodelili otroke, očitno neprimeren skrbnik, saj so jih vrnili mami. Zanima me torej osebna, socialna, sociološka in pravna plat dogajanja. Kdo bo v tej dolgi črti nezaslišanih, napačnih ravnanj odgovarjal in kdo bi moral to preprečiti? Pri tem mi nikakor ne gre za pogrom, ampak za razjasnitev okoliščin, ki omogočajo takšne zlorabe. Rada bi, da bi bil svet boljši, predvsem za nemočne. Pri pisanju se pogosto ne morem povsem izogniti čustvenemu naboju, četudi sem do njega skeptična. A novinarstvo je hibrid, vpliva ne samo na razum, ampak tudi na čustva. Vendar je treba biti zelo previden, igranje na čustva je najlažja pot, v ospredju pa morajo ostati racionalne analize, četudi jih jaz pogosto predstavim humorno. To dilemo poznate tudi na Jani, kjer prav tako pogosto igrate na čustva, da bi izpostavili kakšno stvar, za katero se vam zdi, da je vredna pozornosti.
Ste imeli kdaj težave s cenzuro?
Nikoli. To je zanimivo, glede na to, da me je večina glavnih urednikov v tem tisočletju bolj ali manj sovražila.
So imeli težave zaradi vas?
Morda, a tega mi ni nikoli nihče povedal. Toda to je njihova služba, če z avtonomijo novinarstva mislijo resno.
Kakšni odmevi pridejo do vas? Domnevam, da vas precej napadajo?
Nisem na nobenem od družbenih medijev, tako da nimam pojma, kaj se tam dogaja, in me tudi ne zanima. Razpravo odpiram v časopisu in tam sem jo z bralci, ki imajo drugačno mnenje, tudi pripravljena nadaljevati, ker je to javni prostor. Neobvladani izbruhi frustracij pa niso moje področje, za to so usposobljeni drugi strokovnjaki.
Vas ne kličejo, vam ne pišejo sovražnih mejlov?
Ne, praktično ne. Zelo zelo redko v vseh teh letih, mogoče nekaj mejlov, ki sem jih ignorirala. V času prve Janševe vlade so mi vdrli v stanovanje. Takrat sem bila na seznamu 571 novinarjev (ki so leta 2007 podpisali peticijo proti cenzuri in političnim pritiskom na novinarje, op. p.), na seznamu za odstrel, kot se reče. Razmetali so nam vse, prišla je policija, ugotovili so, aha, vi ste tista novinarka, in odšli. To je bilo to. Moja družina je bila takrat resnično v šoku, a racionalni pol v meni je ostal tam, kjer je bil, pisala sem naprej. Odnesli so le računalnik. Revčki, na njem je bilo le vse tisto, kar so lahko že prebrali v časopisu. Le kaj so pričakovali, skrivne dokumente o svojih rabotah? Pa saj je vse javno dostopno.
Kaj pa pozitivni odzivi?
Teh je zelo veliko, po mejlu, v pismih, na cesti ... No, zdaj ko sem siva, me ne prepoznajo več. Pišejo večinoma starejši ljudje, seveda smo generacija s skupnim ozadjem, in to se pozna, mlajši bralci pa so večinoma iz kulturnih in aktivističnih krogov.
Izdali ste eno samo knjigo kolumn (Na preži, 2009), zakaj ne več? Ali pa knjigo česarkoli, pravzaprav. Vas nič ne mika?
Moj pogled na to stvar je rahlo anarhičen. Sprašujem se, ali ni bolje, da ne puščam sledi za sabo, naj za mano rajši raste trava kot pa knjige, ki govorijo o nekem trenutku na premici, ki hitro zastari. Po drugi strani pa se mi zdi škandalozno, da je Dnevnikovo pisanje povsem odsotno v nacionalnem digitalnem arhiviranju, saj je država digitalno hranjenje za Delo naročila NUK-u, za Večer je poskrbela mariborska knjižnica, za Dnevnik pa bi morala ljubljanska mestna knjižnica, a ni, pravijo, da zaradi pomanjkanja denarja. Za sedanje in bodoče raziskovalce dogajanja v Sloveniji to pomeni, da razen tistih, ki bodo šli v NUK-ovo klet listat papir, Dnevnikovo novinarstvo in njegov delež v prostoru javnih debat ne obstaja. Jaz sem v Cobissu navedena samo kot prevajalka in avtorica nekaj tekstov za gledališke liste.
Ne občutite potrebe, da bi napisali še kaj drugega?
Ne, s pisanjem povem več kot dovolj, še dobro, da delam veliko intervjujev, kjer govorijo pametnejši od mene in me kaj naučijo. (smeh) Če bi kdaj kaj pisala, bi bile to verjetno kratke zgodbe, zaradi prostorskih omejitev, ki sem jih kot novinarka ponotranjila do konca. Tudi knjigo Na preži je predlagala založba, ker je bil to prvi val zanimanja za moje kolumne, Spomenka Hribar mi je napisala spremno besedo, in to je bil nekakšen preboj. Seveda sem ga bila vesela, ampak hkrati mi je bilo to, ne vem, tako … Ob milijonih odličnih knjig – moja?
Imate pripravljen Veliki plan za upokojitev? Boste še pisali?
Moj prvi načrt je popoln zen. Če je ena plat moje narave zelo energična, hiperaktivna, je drugi pol potreba po obmirovanju in samoti – gledam oblake, tiste oblake tam gori, kot je rekel Baudelaire, in ne potrebujem nič več. Prijateljica mi je rekla: zate upokojitev res ne bo težava, saj je toliko teh malih plevelov, ki jih ves čas gledaš, kamorkoli greva, se sklanjaš in vzdihuješ nad lepoto malih cvetkov. Ampak zame je to mikrokozmos, v tem cvetku je vse, tako kot je vse, če gledaš v nebo.
Kako se pa zdaj odklapljate, s plevelčki?
Mislim, da sem precej pregorela, krhkega zdravja sem, a potrebujem tako družabne večere v kinu, gledališču, na koncertu kot šport. Če le lahko, sem z vnukinjo, tak sonček je – otroci so delo v nastajanju in v njej so odprte še vse možnosti. Včasih govori stvari, ki so popolnoma zunaj naše logike, misli asociativno, preklaplja v dvojezičnosti, in potem vidim, da je v resnici njena logika bolj logična, da je naša misel bolj zacementirana, fiksirana v obrazce, v bistvu že zamejena, da nam spodnaša odprtost, vedno bolj ožimo možnosti mišljenja ali risanja ali sestavljanja kock ali hoje po gozdu. Pravzaprav je svet dosti širši, tudi lepši, kot se zdi. Je tudi grši, kot si mislimo, ampak tudi lepši, kot si mislimo. Treba je gledati: nazaj, naprej in z lateralnim vidom. Zdi se mi, da se moramo tega do smrti učiti.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 36, 5. september, 2023.
