Pred dvajsetimi leti se je ekipa oddaje ŠKL oglasila na domu tedanjega košarkarja Olimpije Saša Dončića za snemanje kratkega promocijskega videa. Vrata jim je odprl nabrit štiriletnik, ki je s svojo sproščenostjo in pobalinskim nasmehom že po nekaj sekundah zasenčil očeta. Na neki točki je mali Luka kar sredi intervjuja izpulil atu mikrofon, da je celotni državi (oziroma tistim nekaj gledalkam in gledalcem oddaje ŠKL) oznanil, da so danes v vrtcu tekli kros. Dve desetletji pozneje so znalci trdili, da se je torej že tedaj videlo, da je mali ves od hudiča in da zna prevzemati pobudo. Toda v resnici si ni mogel nihče, prav nihče, niti njegovi starši, niti v najbolj divjih sanjah zamisliti supernove, v katero je eksplodirala tista svetlolasa iskrica energije, ki je v mirnem družinskem gnezdu nažigala playstation, se basala s čokolado in zabijala žogico skozi mini koš – prav tako kot je isti čas počelo na tisoče slovenskih mulcev.
Danes je težko ponazoriti, kako priljubljena, prepoznavna, pomembna in podjetna je blagovna znamka Luka Dončića. Pred njim sta bila v globalnem merilu najbolj priljubljena slovenska športnika hokejist Anže Kopitar in nogometaš Zlatko Zahovič, ki pa sta bila vendarle svetlobna leta oddaljena od statusa pop ikon, znanih in čislanih po vseh kotičkih modrega planeta, medtem ko so za prve Slovence, ki so si proti koncu devetdesetih let 20. stoletja utirali pot v NBA, vedeli le največji fetišisti. Za Dončića danes vedo vsi, od Bušmanov v Kalahariju in arktičnih kitolovcev do filmskih zvezd in kravatarjev na Wall Streetu – pri čemer nikomur ni treba niti navajati njegovega priimka, za vse je samo še »Luka«, brand, ob katerem je vse jasno – kot je jasno, če rečeš na primer Jordan ali Ronaldo.
Da, v tem rangu je Dončić. Njegovo ime, eno najbolj popularnih v športu, je vredno težke milijone – samo pogodba z njegovim klubom Dallas Mavericks (»Telički«) iz lige NBA mu bo v prihodnjih petih letih navrgla 215 milijonov dolarjev (bruto), še kakšnih deset milijončkov na leto zasluži z marketinškimi pogodbami; »Luka« je leta 2019 postal prvi Evropejec, ki je podpisal pogodbo s firmo samega košarkarskega boga Michaela Jordana, ki pod Slovenčevim imenom trži superge, poleg tega med drugim reklamira še igričarsko franšizo NBA2K, po pogodbi s Slovensko turistično organizacijo pa v svetu promovira čare svoje domovine (če ste se nemara spraševali, kakšno je ozadje njegove instagramsko viralne zaroke na Bledu).
Nič od tega bi ne bilo mogoče, če poba ne bi bil dober v tem, kar počne – in Luka je v košarki resnično izjemen. Čeprav se zdi, da se na igrišču premika s »hitrostjo« Triglavskega ledenika in da »skače« z odrivom na ravni Kaspijske depresije, mu je genska loterija (poleg ćaleta Saleta se je s športom ukvarjala tudi mama Mirjam, ki je igrala odbojko) prinesla glavni dobitek s kombinacijo višine (nad 203 centimetre), telesne moči (legendarni trener Boša Tanjević ga je označil za »medveda iz bosanskih host«), koordinacije in redko videne sposobnosti nenadnega spreminjanja smeri in hitrosti premikanja, na katero so opozorili ustvarjalci ameriške oddaje Sports Science. Ob vsem tem Dončić na igrišču deluje z inteligenco kvantnega superračunalnika, ki mu omogoča, da pred tekmeci v delčku sekunde razbere položaj in najde najboljšo rešitev – trojko s korakom nazaj, prodor z nizkim driblanjem, »guzenje« z, ahem, hrbtom proti košu ali podajo prostemu soigralcu za lahek koš.
To mu je prineslo že brez števila lovorik, zaradi katerih bo po končani karieri zagotovo pristal v košarkarski Dvorani slavnih, v katero pridejo samo legende. A za Dončićev uspeh so zaslužne tudi druge okoliščine, ki ga približujejo sleherniku – raji je pač ljub veseljak, ki golta čevape in pivo, potem pa kljub napetemu dresu okoli trebuščka in trojni bradi ves zaripel obrača vesoljske atlete z »mamba mentaliteto« pokojnega Kobeja Bryanta, ki je pridigal fanatično predanost športu. Za nameček Luka presega nacionalne okvire kot svetlolasi kapetan slovenske reprezentance s srbskim temperamentom in ljubeznijo do narodnjakov, ki ob vsem bogastvu še vedno dopustuje na ljubljenem hrvaškem Krku, kruh pa si služi kot naslednji beli mesija (po Nemcu Dirku Nowitzkem) v srcu Teksasa (kjer so črnce dokončno nehali linčati sploh ne tako davnega leta 1942). Vse te lastnosti, sposobnosti in okoliščine so pripomogle k uspehu Luka Dončića.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 36, 5. september, 2023.
