Letošnje poletje naravnih katastrof je marsikoga spravilo na rob dostojnega preživetja. Toča je oklestila pridelek, veter je lomil drevesa in odnašal strehe, petstoletne poplave pa so marsikomu odnesle dobršen del premoženja. Značilne so zgodbe, kot je tista mlade družine iz okolice Juršincev, ki jim je plaz odnesel hišo, za katero še niso niti odplačali kredita. Ali pa zgodba o junaškem gasilcu Sandiju Zajcu, ki mu je voda uničila dom, medtem ko je lastnoročno reševal otroke iz vrtca v Mengšu. Takšnih zgodb je po vsej Sloveniji brez števila, da se bodo znova postavili na noge, pa bodo ljudje potrebovali veliko časa – predvsem pa ogromno denarja. Slednjega je v tem trenutku v Sloveniji dovolj, toda tisti, ki ga imajo največ – banke – so za obnovo države pripravljeni prispevati bistveno manj, kot bi morali.
Račun, ki ga je narava letos izstavila Slovenkam in Slovencem, je resnično astronomski. Škode naj bi bilo za več milijard, vlada pa počne vse, da bi našla potrebna sredstva. Prispevali naj bi vsi, ki lahko: EU naj bi primaknila skoraj 6,5 milijarde evrov, država pa želi iz različnih virov zbrati okoli tri milijarde, ki jih bo razdelila prek posebnega sklada za obnovo, v katerega naj bi se stekal denar iz državnega proračuna in namenskih donacij. Svoje bodo prispevala tudi podjetja iz energetike, ki bodo morala po odločitvi vlade bistveno znižati cene elektrike in plina za ljudi na poplavljenih območjih, zavarovalnice pa so se že obvezale, da bodo povrnile tudi stroške čiščenja. Kot vedno pa Slovenija lahko računa na najzanesljivejšega izmed vseh virov: solidarnost njenih državljank in državljanov, ki so za sočloveka v stiski pripravljeni odtegniti del lastnih sredstev in so za žrtve poplav, pa tudi drugih nesreč, letos že prispevali na milijone evrov. V nacionalnem projektu obnove Slovenije pa v oči bode sprenevedanje tistih, ki imajo pravzaprav največ denarja in ki bi morale še s posebno vnemo priskočiti na pomoč: bank.
Dobiček NLB = naš denar
Slednje so se doslej izkazale zgolj s provizoričnimi ukrepi, h katerim pa jih je pravzaprav prisilila vlada. Ta je napovedala, da bo v interventnem zakonu o sanaciji, ki bo zaživel septembra, določila tudi enoletni odlog odplačila kreditov za ljudi, ki so jih ujme posebej prizadele. Čeprav koristne, so to v resnici predvsem simbolične geste – moratorij gor ali dol, posojila bo nekoč treba vrniti. Resnično solidarnost bi banke izkazale šele, če bi svojim uničenim strankam v celoti odpisale kredite in se s tem odpovedale delu dobičkov, ki so jih ustvarile v zadnjih letih, medtem ko smo si vsi drugi zategovali pasove. In ti dobički so resnično astronomski. Samo v prvih šestih mesecih so banke, ki poslujejo v Sloveniji, skupaj ustvarile za skoraj pol milijarde evrov čistega dobička, kar jim je uspelo predvsem s stiskanjem komitentov z drastičnimi dvigi obrestnih mer.
Podobno je bilo lani, ko je skupni dobiček bank v Sloveniji prav tako znašal okoli pol milijarde; daleč največji delež te vsote je zaslužila skupina NLB, ki je leto 2022 sklenila s 447 milijoni evrov čistega dobička, kar je nov rekord v njeni zgodovini. A ko je vlada po poplavah potrkala na njihova vrata, je predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak z obrazložitvijo, da »banke nismo v vojni«, v kali zavrnil vsakršno misel, da bi se odpovedal tudi delu dobička. »Banke se v zadnjih desetih letih vedemo izjemno odgovorno,« je dejal, »in te dobičke, ki se danes prepoznavajo kot enormni, je treba postaviti v zgodovinski kontekst.« Če pa to storimo, pridemo do sklepa, da bi morale prav banke sedaj v skupno malho prispevati največ. Kajti Brodnjakova NLB, pa tudi večina drugih bank, katerih uprave danes z lopatami premetavajo denar, medtem kot preostanek države lopata mulj, brez solidarnosti že davno ne bi več obstajale.
