Svinčniki škrebljajo po papirju, prsti švigajo po zaslonih mobilnih telefonov, oči so priprte v razmišljanju, sem ter tja si pridušeno izmenjajo stavek ali dva. Luka Dan, Anja, Jure in Oskar imajo deset minut, da pripravijo svoje argumente. Dva bosta zagovarjala stališče, da bi bil svet danes boljši, če človeštvo ne bi doživelo grozot srednjega veka, dva pa bosta zavzela nasprotno stališče. Dve minuti bo imel prvi govorec, da argumentira svoje stališče, potem bo imel besedo debater iz druge skupine. Kratek posvet in debato bosta zaključila preostala dva govorca.
Tekmovanje za nas improvizirajo štirje od devetih članov debatnega krožka z Osnovne šole Franceta Bevka v Ljubljani. Na pravem tekmovanju bi sedeli v prazni učilnici nasproti sodnikov, v vsaki skupini pa bi bili trije. Tudi danes je tu sodnica, njihova mentorica Nives Bergant, sicer učiteljica angleškega jezika, pa moja novinarska malenkost in starši Luke Dana. Pred nami so še bolj živčni kot sicer, pravijo. A nalogo izpeljejo odlično. Jure ima dve minuti, da trditev zagovarja. Srednji vek se je že začel z uničenjem izumov in dosežkov antike, otvori svojo argumentacijo. Cerkev je zažigala čarovnice in zatirala znanost. Širile so se bolezni, gorela so mesta. Če Rim ne bi propadel, bi bila ta zgrajena bolje, družba bi bila veliko bolj razvita. Minuta za posvet, nato je na vrsti Oskar, ki je v skupini negativcev, torej mora zagovarjati stališče, da svet ne bi bil boljši brez grozot srednjega veka. Če jih ne bi bilo, pravi, ne bi vedeli, kako nam je zdaj dobro. Ne bi se preizpraševali o naših vrednotah in človekove pravice morda ne bi imele takšne vrednosti. Tudi znanost cenimo bolj, ker vemo, kako temen je svet brez nje. Luka Dan spet zagovarja stališče, da srednji vek ni bil dobra ideja. Prinesel je verske vojne, pravi. Bogatih in vplivnih je bila le peščica, navadni ljudje so imeli še manj pravic in vrednosti kot kadar koli prej. Zadnja je Anja iz negativne ekipe. Poudari, da bi tudi brez srednjeveških grozot imeli bolezni, lakoto, vojne in revščino in jih tudi imamo. Problem ni v teh grozotah, problem je v tem, da se iz njih nismo kaj dosti naučili.
Več znaš, več veljaš
Če kje velja zgornji rek, potem je to na tekmovanjih učenjakov, ki so organizirani pod okriljem World Scholar’s Cup (WSC), organizacije, ki svoje delo opisuje z naslednjimi besedami: »Zamisel je bila ustvariti nekaj drugačnega od tradicionalnih akademskih tekmovanj in konferenc – praznovanje veselja do učenja, turnir, ki bo sam po sebi nagrada tako za ekipo, ki je zmagala, kot za tisto, ki se je uvrstila na zadnje mesto. Otroke želimo motivirati ne samo za to, da pokažejo svojo sposobnosti, ampak tudi da odkrijejo še nove.«
Od skromnih začetkov leta 2007 je World Scholar's Cup tako zrasel, da zdaj vključuje več deset tisoč študentov v desetinah držav. Če si član skupine WSC, je treba pošteno zavihati rokave. Treba je ogromno prebrati, preposlušati glasbene zvrsti od opere do jazza, pogledati popularne filme in posnetke znanstvenih poskusov, predvsem pa veliko razmišljati. Tekmovalci morajo iz svojega znanja tudi izluščiti argumente in znati zagovarjati obe plati medalje. In vse to v angleščini.
Tekmovalci se najprej pomerijo na državni ravni, najboljše ekipe pa se uvrstijo na svetovno prvenstvo. Eno od njih je bilo letos v Katarju, v Doho pa je odpotovalo devet bevkovcev, kot si pravijo. Svetovnih prvenstev je sicer šest po svetu, da ima čim več otrok priložnost sodelovati. Smetano svetovnih prvenstev nato povabijo še na turnir prvakov, in to prestižno vabilo so si uspeli pridebatirati tudi slovenski osmošolci. Domov so prinesli kar 56 medalj, od tega 23 zlatih.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 31, 1. avgust, 2023.
