Gora mareličnega štrudlja, ki so jo ustvarile moje zgarane ročice, je naglo zginevala. Kar huškne čez dvorišče nekaj ne prav velikega in črnega, v gobcu pa nekaj nese. Mačka je, smo složno ugotovili, ampak za tisto v gobcu so se mnenja zelo razhajala. Miš. Ne, preveliko je za miš. Podgana. Za podgano je mogoče malce premajhno. Nutrija. Ma dajte no. Morski prašiček. Hrček?
Mačka se je izgubila za vogalom, ampak čez čas je znova prišibala čez dvorišče s podobnim tovorom v gobcu. Morda pa dela na vrtu zasebno mišje pokopališče? Ali pa mesnico, kjer si bo sama delala klobase, ker je sita briketov? Kakorkoli že, neznana mačka je tekla čez dvorišče še tretjič in četrtič in vsi smo se strinjali, da ne rešuje nutrij pred ljubljanskim županom. Končno smo dvignili svoje zadke in začeli preiskovati, kam za vraga je mačka uskladiščila svoj tovor. Nikjer nič.
Se je pa čez čas priklatila na teraso, sedla na svojo suho ritko in dvignila eno tačko, vse skupaj je spremljalo nenavadno mijavkanje. Vsem je bilo jasno, da prosjači za hrano. Vnel se je prepir – če ji bomo kaj dali, se bo tako rekoč vselila. Najbrž mora tudi kaj jesti, preden bo predelala tiste miši v čevapčiče? Prinesla sem jih skodelico mleka. Niti povohala ga ni. Hči ji je prinesla košček hrenovke, ki je ostal od zajtrka. Pogoltnila ga je v trenutku. Koruzniška snaha je planila v hladilnik in odrezala kos mesa, ki smo ga nameravali pripraviti za kosilo. Jaz bom danes brez mesa, je rekla spokorniško in vrgla mački svoje kosilo. Pogoltnila ga je v dveh trenutkih. In čakala na še več. Hotela sem jo pobožati. Z enim samim krempljem mi je skoraj odsekala pol prsta. Vlila se mi je kri, nastal je trušč, mačka je pobegnila. Ampak zvečer je bila spet na pragu.
Izgini, sem rekla. A je še kar naprej mijavkala. Prinesla sem metlo in je ušla. Ampak čez dve minuti je bila nazaj, je poročala koruzniška snaha, ki je šla za mačjo teroristko kupit brikete na bližnjo črpalko. Ne hranite je, to je potepuška mačka, naj gre, od koder je prišla, je zagrmela babica. Mačka je očitno razumela, da je njen status ljubke gostujoče mucice ogrožen, zato je legla na bok in strmela v nas z velikimi solznimi zelenimi očmi. Vsi smo lahko videli njene velike, napete seske. Samo moškemu delu populacije ni bilo pri priči jasno, da tisto, kar je prenašala v gobcu, niso bile nutrije, ampak njeni mladički. Le kam jih je skrila? Preiskali smo vse lope na vrtu – nič. Potem se mi je zazdelo, da v drvarnici nekaj cvili. Preložila sem ogromno količino zabojev in polen, preden sem v najbolj oddaljenem kotu naletela na štiri mucke. Fak, postali smo mačja farma.
Poklicala sem bližnji azil in potolažili so me, da za zdaj nič ne morejo. Doječe mačke ne morejo sterilizirati, prostoživeča mačka nima kaj početi v azilu, naj jo hranim, dokler mladički ne bodo samostojni, potem jo bodo sterilizirali, mladičke pa naj oddam (oni namreč pokajo po šivih), če jih bom seveda uspela socializirati. Kaj to pomeni? Da se ne bodo bali ljudi. Česar pa mačja mati seveda ne bo dopustila, sem prebrala na spletu. In tudi to je pisalo, da lahko mačke znova zanosijo, še preden pošteno odstavijo mladiče. Sosedov maček se je strastno motal okrog nje, zdelo se mi je, da so mu nekateri mladiči sumljivo podobni, zato sem se s huronskimi kriki zapodila za njim. Marš, skrunitelj, nadlegovalec, posiljevalec! Pri tem sem padla in si zlomila roko. Naokoli sem torej hodila z zavezanim prstom in mavcem, ampak sosedov maček jo je skupil še bolj – že naslednji dan je bil bridko kastriran.
Začel se je torej boj med mačjo materjo in menoj, katera od naju bo mladiče pridobila na svojo stran. Glede na to, da jih ne morem dojiti, so bile primerjalne prednosti na njeni strani. Mačka je dobro poznala sodobne trende živaloljubja, zato je sklepala, da mladiči ne bodo končali v kakšnem potoku ali greznici. Torej je neutrudno čepela na predpražniku in zahtevala materinski obrok hrane.
Naslednjič: Socializacija
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 31, 1. avgust, 2023.
