»Moja knjiga življenja ima precej žalostnih in sivih strani. Starša sta se ločila, ko sem bila še majhna. Nekaj časa sem živela pri očetu in se nato preselila k mami. Pri očetu je bil dedek tisti, ki je z mano preživljal največ časa. Vzgajal me je najpomembnejši del otroštva, ljubeče, nekako nerodno očetovsko, a me naučil najpomembnejših stvari. Večkrat se ga spomnim in pomislim, kako srečna sem lahko, da sem imela tako dober vzor, kajti oče in mama imata še danes hude težave z alkoholom, kar je slabo vplivalo na naše odnose in njuno sprejemanje odločitev. Želela sem, da nehata piti, temu sta očitno nasprotovala. Prepiri, metanje stvari, nadiranje in loputanje z vrati – to je bilo pri nas normalno. Najtežji so bili prepiri, ko sem mamo prosila, naj neha piti, in krivda, ko sem ji povedala, da je slaba mama. Večkrat sem skušala doumeti, kako razmišlja, jo skušala razumeti. Nekajkrat mi je rekla, da me ima rada, a mi tega ne zna pokazati. Počutila sem se zmedeno, saj je bila trezna prijazna in razumevajoča, vendar groba in hladna, kadar je bila pod vplivom alkohola,« svojo pripoved začenja Ajda, ki ima še dve sestri.
Nevzdržne domače razmere
Življenje doma je postajalo hujše iz dneva v dan. »To je slabo vplivalo name in na moje rezultate v šoli. Imeli smo finančne težave, velike dolgove, večkrat sem se počutila, kot da sem jaz tista, ki je odrasla. Po eni strani sem si želela od doma, po drugi pa sem zaradi občasnih trenutkov mamine prijaznosti ostajala. Lani poleti, kmalu po tem, ko sem dopolnila osemnajst let, sva se znova sprli in morala sem zapustiti dom. Upala sem, da me bo poklicala in rekla, da se bo spremenila, vendar mi je napisala le žaljivo sporočilo. Takrat se je začela moja pot osamosvajanja in iskanja pomoči. Morala sem premagati strah in se spoprijeti z resnico. Počutila sem se obupano, nisem videla izhoda iz te grozne situacije in strah me je bilo, da se bodo stvari poslabšale. Pokonci sta me držala upanje in želja po boljšem življenju. Želela sem si uspešnega življenja in vedela sem, da se moram za to potruditi ter spremeniti življenje, da bo drugačno, kot sta ga živela moja starša. Hvaležna sem, da v tem nisem bila sama. V najtežjih trenutkih sta mi stala ob strani prijatelj in fant. Podpirala sta me na trnovi poti do osamosvajanja in bila vir svetlobe, ko se mi je v življenju zdelo vse črno,« pripoveduje Ajda. Fanta je spoznala pol leta, preden je morala od doma. Sprva jo je bilo sram, da bi mu razkrila, v kako težkih razmerah živi. A imela je srečo, da se je ob njej znašel človek s srcem na pravem mestu in pametjo. Ko mu je tresoč se pripovedovala svojo življenjsko zgodbo, jo je objel in podprl. O njeni stiski sta povedala njegovim staršem, in ti so Ajdo vzeli pod streho ter jo še zdaj podpirajo in ji pomagajo.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 30, 25. julij, 2023.
