Tekst:
»Ubili so jo!« Besede, ki še danes režejo. Viktorija je umrla doma, za mizo v kuhinji, menda ob branju knjige. Njeno življenje se je končalo v tisti strašni noči v Tekačevem, v hiši, kjer je živela z mamo. Viktorijo sem bežno poznal, a je pravzaprav nisem. Ne vem več, na katero srednjo šolo je hodila. Ne spomnim se njenega glasu, s kom se je družila. Nekje v kotičku spomina hranim podobo zelo čedne, bolj tihe in zadržane punce. Kot se spomnim, se je v Celje vozila s tistim legendarnim jutranjim vlakom iz Rogaške Slatine, ki mi je v najstniško življenje prinesel nekatera večna prijateljstva. Letos bi bila Viktorija stara ... koliko že ... 43 let.
V reviji Reporter so štirikratni umor v Tekačevem pred dnevi označili za največjo sramoto slovenskega pravosodja. Po 26 letih preiskav, zbiranja in izločanja dokazov, razveljavljenih in novih sojenj, preverjanja in iskanja osumljencev, forenzične »soap opere« okrog zloglasnega odtisa športnega copata, govoric in različnih teorij zarot namreč še vedno nima epiloga. V očeh pravosodja je Kristjan Kamenik, obtožen za umor, uradno nedolžna oseba, ki ji na sojenju niso uspeli dokazati krivde.
Govorilo se je o površnosti in številnih napakah, zaradi katerih je bil kraj zločina menda kontaminiran, pa o odkritih trenjih na povezavi policija–tožilstvo in slabem delu preiskovalnega sodnika. Dokaz, da je Kamenik dva dni pred umori v Tekačevem kupil dušilec in laserski merek, je bil izločen. »Si sploh lahko zamislite, da takšen zločin v državah, kot sta Nemčija ali pa Francija, ostane nekaznovan?« se sprašuje neimenovani ljubljanski kriminalist, ki je tudi sam delal pri primeru Kamenik.
In prav v teh besedah se skriva vsa resnica zadeve Tekačevo.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 29, 18. julij, 2023.
