Po družbenih omrežjih zadnje čase kroži članek o smernicah spolne vzgoje majhnih otrok, kot jo priporoča Svetovna zdravstvena organizacija. V njem navajajo, da »WHO med drugim priporoča, da bi malčke morali poučiti tudi o samozadovoljevanju« ter da »gre za smernice, ki jih je Svetovna zdravstvena organizacija predpisala državam in po katerih naj bi se članice Evropske unije ravnale«. Članek s portala, namenjenega staršem majhnih otrok, nadaljuje s komentarjem diplomirane babice in svetovalke za dojenje, ki je nad smernicami zgrožena.
»Spodbujati otroka, da raziskuje svojo spolno identiteto v starosti od treh do šestih let, je absurd. Takrat je čas za rast, razvoj in igro. Naj otroci ostanejo otroci. Takšni, kot so. Brez spraševanja, kdo jim je všeč in kaj bi postali – seveda s skritim namenom, da bi potem dejansko to postali. Naj ostanejo v stiku s seboj, z raziskovanjem v svojem tempu. In definitivno ni naloga vrtca, da otroke uči masturbiranja. Da odrasli devetletniku, ki NE zmore še dati niti soglasja, kaže tovrstne vsebine in govori o tem, je včasih veljalo za zlorabo. Zdaj bi pa pod pretvezo 'kurikuluma' bilo vse dovoljeno. Na vsak način se želijo porušiti meje otrok. Ne smemo jim tega dovoliti. Ne smemo dovoliti, da se pedofilija legalizira in da se spodbuja seksualizacija otrok,« pravi.
Pri takšnem alarmantnem odzivu nekoga iz medicinske stroke nič čudnega, da je med starši završalo. Pa so v smernicah res priporočila, da naj se malčki v vrtcih učijo samozadovoljevanja, je v njih kaj takega, kar bi pomenilo seksualizacijo otrok, jih »programiralo«, da bi, bognedaj, bili kaj drugega kot heteroseksualni, in celo »legalizirala pedofilija«?
Ni zdravju škodljivo – to je vse
Smernice WHO so bile zadnjič osvežene leta 2018. Zakaj torej o njih govorimo (šele) zdaj? Odgovor je najverjetneje debata o prenovi vsebin spolne vzgoje, ki teče v Združenem kraljestvu in ki je na plano potegnila tudi smernice WHO, na katere se delno naslanja predlog prenove. Smernice so sicer le priporočilo strokovnjakov s področja in pripomoček, s katerim si lahko pristojna ministrstva v posameznih državah pomagajo oblikovati svoje učne načrte. Države jih niso obvezane upoštevati. Glede na to, da so naslovi ter poante britanskih člankov iste kot pri zapisu v slovenščini, je zelo možno, da je debata do nas prišla s prevodom. Pred tremi leti so identični alarmi krožili tudi po Irski, kjer so takrat prenavljali vsebine spolne vzgoje.
Smernice WHO so sicer obširen, 139 strani dolg dokument, ki priporočila za spolno vzgojo deli na štiri starostne skupine in osem vsebinskih sklopov. Spolna vzgoja naj bi se po priporočilih v vrtcih in šolah začela pri starosti petih let. Učenje naj bi bilo postopno; kar naj bi se otroci učili v najzgodnejši starosti, se zelo razlikuje od tistega, kar naj se učijo v puberteti, opozarjajo priporočila in dodajajo, da pri mlajših otrocih to ne pomeni nujno poučevanja o spolnih odnosih. Na primer, mlajšim otrokom lahko spolna vzgoja pomaga spoznati svoje telo in prepoznati svoje občutke in čustva, medtem ko se razpravlja o družinskem življenju in različnih vrstah odnosov, odločanju, glavnih načelih privolitve in o tem, kaj storiti, če pride do ustrahovanja, nasilja ali zlorabe. Beseda »samozadovoljevanje« je v celotnem dokumentu uporabljena le dvakrat in le pri starejših otrocih. Enkrat v priporočilu, da naj se otrokom pove, da to ni zdravju škodljivo, ter drugič pri poučevanju otrok o tem, kako se lahko in kako se ne morejo okužiti s spolno prenosljivimi boleznimi.
Kaj je »umazano« in kaj »čisto«
Če se osredotočimo izključno na vsebine o telesu, fizičnih občutkih in spolnih vlogah, ki jih za 5- do 9-letnike priporočajo Smernice, najdemo naslednje. Z otroki naj bi se pogovarjali o »dobrem« in »slabem« dotiku, o tem, da se vsi ne počutijo istega spola, kot je njihovo telo, o tem, kaj so zasebni deli telesa ter kakšni dotiki in dejanja so neprimerni in kaj storiti, če doživljajo spolno nasilje. Otroci naj bi se naučili osnovnih funkcij spolnih organov in dobili potrdilo, da je radovednost glede njih normalna. Potem je tu še priporočilo, da naj se z otroki pogovori o tem, da »so telesni užitek in občutki, ki jih prinaša, naravna človeška čustva, ki lahko vključujejo telesno bližino drugih ljudi«. Takšna vsebina verjetno ne more biti razlog za zgražanje in pozive vladi, naj se uradno distancira od Smernic WHO, ki se dogajajo tudi pri nas. Obstaja pa druga, sicer že 13 let stara študija, ki so jo pod okriljem Evropske regijske pisarne WHO pripravili na nemškem Zveznem centru za zdravstveno vzgojo (BZgA) in nosi naslov Standardi za spolno vzgojo v Evropi. Gre za pregled tem, ki bi jih evropske države lahko ponudile kot del spolne vzgoje. V njej je res priporočeno, da naj bi se v starosti od 0 do 4 let z otroki pogovarjali o občutkih, ki jih imajo, ko se dotikajo sami sebe. Vendar pa je ta publikacija le okvir za drugačen pristop, znan kot »holistična spolna vzgoja« in ni del WHO-jevih uradnih smernic. Te tudi sicer ne vsebujejo konkretnih navodil, kako in kaj naj se otrokom pove, le spisek tem, ki jih priporočajo v pogovor. Ali so te vredne alarma, presodite sami.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 29, 18. julij, 2023.
