41-letni Jeseničan Aleš Kranjc je bil dolga leta eden najboljših, pa tudi najpostavnejših slovenskih hokejistov. V skoraj treh desetletjih si je ustvaril izjemno športno kariero in igral po najboljših evropskih klubih. Hvaležen je za dolgoletno podporo žene Andreje, mladostne ljubezni, s katero imata dva navihana otroka. Ko sta sin in hči morala v šolo, so se odločili zaživeti v Nemčiji, saj so bili vajeni tujine. Še malo niso slutili, da se bo njihovo življenje povsem spremenilo. Med korono so Aleša začele pestiti zdravstvene težave. Sprva utrujenosti ni pripisoval večjega pomena. A ker ni hotela izzveneti, je šel k zdravniku. Stanje pa se mu je še slabšalo. Po dolgotrajnih pregledih so mu zdravniki povedali diagnozo – ima zloglasno ALS, ki velja za neozdravljivo bolezen. Zakonca sta se podala v raziskovanje in se povezala z bolniki z enako diagnozo po vsem svetu. Izvedela sta za rešilno bilko – zdravljenje v bolnišnici v Miamiju. A s tem sta se znašla pred novim problemom – stane vrtoglavih 900.000 evrov. Človeka, ki sta vedno nesebično pomagala drugim, zdaj sama potrebujeta pomoč.
Aleš je odraščal v bloku na Jesenicah. »V tem železarskem mestu je zelo močna hokejska tradicija. Skoraj vsi mulci smo že zelo zgodaj obuli drsalke in se šli preganjat za pakom. Najprej moj pet let starejši brat Boštjan, nato pa pri šestih letih tudi jaz. Od malega sem užival v tem športu, treningi pa so z leti postajali čedalje resnejši. Nikoli mi ni bilo težko iti na trening ali tekmo,« pripoveduje. Sprva je igral za Jesenice, nato pa še za vrsto uglednih klubov po vsej Evropi – od Avstrije, Madžarske, Švedske, Rusije do Nemčije. Tihi, skromni in delavni mladenič je znal povsod pognati korenine, se spoprijateljiti s soigralci in zabijati gole kot za stavo, zato so ga imeli zelo radi. Precej lažje mu je bilo tudi zato, ker je imel ob sebi srčno podporo, čedno Blejko Andrejo, v katero se je zaljubil, ko je bila stara komaj osemnajst let.
Kako pomagati:
Za zdravljenje hokejista Aleša Kranjca, ki se bori s kruto boleznijo ALS, lahko donirate:
- na povezavi: https://gofund.me/5a63860
- preko aplikacije Paypal: kranjc28@gmail.com
- nakazilo: Aleš Kranjc IBAN: DE35 3707 0024 0150 7011 00 / BIC DEUTDEDBKOE
Andreja, največja navijačica.
»Bled je zame eno najlepših mest na svetu. Tu sem preživela prekrasna leta svojega življenja, tesno povezana s konji, saj sem dolga leta trenirala in tekmovala v konjeništvu. Konji so zaznamovali mojo življenjsko pot. In pa seveda Aleš,« v smehu pove Andreja, ki je obetavnega hokejista srečala po naključju, ko je bila še srednješolka. »Zgodila se nama je ljubezen na prvi pogled. Težko bi rekla, kdo je osvojil koga, ker tega preprosto ni bilo treba. Zelo hitro sva vedela, da želiva biti skupaj. Strinjala sva se v vsem. Ni mi bilo težko iti z njim na Dunaj, kjer je podpisal pogodbo, četudi sem morala v avstrijsko prestolnico preseliti še svoja dva konja, kajti takrat sem še trenirala preskakovanje ovir. Hitro sva se udomačila, kamorkoli sva se preselila. Dokler nisva imela otrok, so bile selitve lažje, ko pa sta se nama v Nemčiji rodila najprej Julijan, nato pa še Zoja, je postalo zahtevnejše. A se nisva nikoli pritoževala, pomembno je bilo edino, da smo skupaj,« pripoveduje Andreja, ki ima najlepše spomine na življenje v Kölnu, saj sta se tam poročila in dobila prvega otroka. Aleša so veliko vabili v evropske klube, a vedno sta se z veseljem vračala na Bled in Jesenice. Lepe spomine imata tudi na leto v Ljubljani, ko je Aleš igral za Olimpijo. Ko pa si je želel biti trener v nemškem klubu Ingolstadt Audi in je Julian, ki je tudi velik navdušenec nad hokejem, moral v šolo, sta se odločila, da bo za otroka, ki izvrstno govorita nemško, najbolje, če gresta v nemško šolo. Takrat seveda nista vedela, kako hitro se bo vse spremenilo. Pa ne samo zaradi šole in korone, temveč so njihovo življenje pretresle Aleševe zdravstvene težave.
»Začelo se je zelo počasi. Kot vrhunski športnik sem bil od nekdaj zdrav. Potem pa sem občutil utrujenost, imel trde mišice. Mislil sem, da je to zaradi vseh let profesionalnega hokeja, selitev, skrbi za družino, otroka. Da se bližam štiridesetemu rojstnemu dnevu in bo treba počasi razmišljati o koncu kariere. Sprva sem mislil, da potrebujem malo oddiha, da se spočijem in pridem k sebi, pa bo spet vse v redu. Tudi Andreja se na začetku ni obremenjevala z mojimi težavami, saj znaki (še) niso bili hudi. Ker pa ni in ni hotelo biti bolje, sem šel zaradi težav z nogami in ravnotežjem k zdravniku. Naredili so teste, vendar niso nič odkrili. Težave pa niso in niso hotele izzveneti. Hodil sem na nadaljnje preglede, a so mi zdravniki govorili, da je z mano vse v redu. To je bilo pred tremi leti. Nato pa je postajalo še slabše. Ne nenadoma, da bi se opazilo. Sčasoma sem čedalje teže hodil, mišice so izginjale, imel sem težave z ravnotežjem, zdaj pa razen nekaj korakov po stanovanju in do avta, pa še pri tem si pomagam s palicami, ne morem več sam hoditi,« pripoveduje Aleš.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 27, 4. julij, 2023.
