Prejšnji torek je bil za dr. Vesno Prijatelj zelo čustven – najprej je v solzah odpeljala svojo 23 let staro mačko na humano usmrtitev k veterinarju, potem pa je šla na ljubljanski Magistrat skupaj s pobudniki zakona o pravici do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja prepričevat javnost, naj ta zakon podpre. Brez solz, z veliko vneme in prepričljivosti. Sprva je hotela svoje pričevanje imenovati »poslovilno pismo«, potem si je premislila, saj je na zunaj videti, kot da gre na ples ali potapljanje, le kdo bi ji torej verjel, da ji medicina lahko ponudi le še paliativno zdravljenje bolečin. V knjigi, ki jo je izdala nedavno in ima poveden naslov IGRE STRAHU: dovolj je, podrobno opisuje svoj boj z neozdravljivim rakom in zakaj še živi na polno, čeprav so bile napovedi drugačne. Njena pripoved ni recept za nikogar, je pa pot, nakazana s smerokazom, na katerem piše Ne vdajte se!
Vem, da je primerjava s hišnimi ljubljenčki, ko se pogovarjamo o evtanaziji in pomoči pri samomoru neozdravljivih bolnikov, kliše. Pogosto ponavljamo, da živalce peljemo k veterinarju in jim privoščimo humano usmrtitev, ko neznosno trpijo, čeprav se nam pri tem trga srce, za človeka pa te humanosti ne zmoremo. Razen v nekaterih državah, kjer so pomoč pri prostovoljnem končanju neznosnega življenja že uzakonili. Medtem ko sva se z Vesno pogovarjali v lepo urejeni dnevni sobi, polni njenih slik in drugih umetnin, je »kliše« v podobi 23 let stare mačke z nasršeno dlako mijavkal tam naokoli in iskal pozornost. Življenje se ji izteka, je rekla skrbnica, obe z mačko sta to vedeli, saj je muca še bolj kot običajno iskala njeno bližino. Kmalu po mojem obisku so živalci odpovedale nekatere vitalne funkcije …
Zakaj jaz?
Januarja leta 2012 je Vesna Prijatelj praznovala svojo petdesetletnico, februarja je uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo, marca pa je prejela vabilo z Onkološkega inštituta v programu DORA za zgodnje odkrivanje raka dojk. Najprej je zamahnila z roko, češ, saj mi ni nič, potem pa je le šla. Aprila je dobila klic z DORE, naj se ponovno oglasi. Kri ji je zledenela v žilah, na površje so priplavali spomini na ljubo taščo, ki je umrla zaradi raka, stara toliko, kot je Vesna zdaj. Na pogovor sta jo spremljala mož in prijateljica, diagnoza je bila jasna – rak desne dojke, operacija čimprej. Najprej se je utaplja v utvari, da bo šla po operaciji na konferenco v Mehiko, potem pa so začela prihajati na površje vprašanja zakaj jaz, kaj sem zagrešila, moje življenje nikoli več ne bo, kot je bilo. Mož jo je vlekel iz brezna obupa in ji dopovedoval, da bosta skupaj zmagala. Le kdo, ki je kdaj resno zbolel, na pozna takšnih občutkov in vprašanj?
In potem se je začelo.
Vesna Prijatelj je po poklicu višja medicinska sestra in diplomirana organizatorka dela – informatik. Je doktorica informacijskih ved ter avtorica mnogih znanstvenih in strokovnih člankov. Kot docentka je predavala na fakulteti za zdravstvene vede v Celju in do drugega izbruha raka bila tudi direktorica samostojnih klinik v UKC Ljubljana. Zdravstvo pozna od spodaj navzgor, od dela z bolniki torej, in od zgoraj navzdol, od dela z vodstvenim kadrom in zdravniki. Ko je postala bolnica na onkologiji, njene izkušnje z zdravniki, razen z nekaterimi, niso bile dobre. Takole je opisala svoje počutje med obsevanji: »Jokam skoraj vsak dan. Jokam, ker me boli, ker se počutim nemočno. Jokam, ker so se mi zdravniki zlagali. Vsakemu, ki priporoča obsevanje, želim, da najprej sam izkusi, skozi kakšen pekel gremo bolniki. Morda bi razumeli. Morda bi kaj spremenili.« Iskala je zdravnika, ki ima razumevanje za komplementarno medicino, in našla dr. Ano. Iskala je po spletu, brala raziskave, lovila se je za vsako bilko, ki bi lahko pomenila novo upanje. In vse je skrbno zapisala. Spomnim se naše Slovenke leta in predsednice združenja Europa Donna dr. Mojce Senčar, ki se je dolga leta bojevala z rakom, rekla je namreč: »Požrla bi živo žabo, če bi kaj pomagalo!«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 23, 6. junij, 2023.
