Pred kratkim je bila v Delu objavljena kolumna dr. Sama Zvera o kolegu zdravniku, ki mu nihče ni pomagal pri oživljanju. Zgodilo se je na cesti, med ljudmi. Ne le oživljal, tudi iz avta je človeka vlekel sam. Še rešilca je moral poklicati sam. Ob njegovih klicih na pomoč so ljudje le stali in gledali. »Je to mogoče?« smo se vprašali v uredništvu. Bi človek res lahko umrl sredi mesta, med množico ljudi, ker mu ne bi nihče pomagal?
Preizkus človečnosti: Pristopili so edino mladi!
Sklenili smo človečnost postaviti na preizkušnjo. Agencija Unicasting nam je prijazno pomagala najti Marjana, gospoda v 70 (po karakterju jih še 50 nima), ki mu igra ni tuja. 35 let je delal kot tehnik na RTV, zdaj, ko je v penzionu, pa si čas krajša pred kamero. Kot statist nastopa v filmih, reklamah in fotobankah. »Da je drugačen dan,« pravi. »Ne morem samo sedeti doma in čuvati vnukov!« Bi rekla, da se tega ni bati, glede na to, da je prejšnji teden preizkusil bovški zipline. Tokrat bo moral zaigrati infarkt. Ko se s fotografom dogovorita o pozah, kotih in drugih tehničnih parametrih, se lotimo dela.
Dve plati železniške postaje
Začnemo na ljubljanski železniški postaji, na tisti strani, kjer so tiri. Midva s Šimnom ostaneva na razdalji, Marjan pa odkoraka proti manjšemu lokalu, kjer sedi nekaj ljudi. Nenadoma se zgrabi za prsni koš, zvije v dve gube in pade na kolena. Čeprav vem, da se pretvarja, še meni poskoči srce v prsih. Grozno je videti človeka, s katerim je očitno nekaj hudo narobe. V tistem se zasliši klic: »Gospod! Ste v redu?!« K Marjanu priskočita dva mlada fanta, ga primeta za rame, govorita z njim. Medtem dekle teče po pomoč v prometno pisarno. Pohitim zraven, da ne bi kdo klical rešilca. Tega, da bi reševalna postaja zaradi našega članka pošiljala vozila na nujno vožnjo, si res ne želimo. Marjan se medtem postavi na noge, fantoma pa ni nič jasno. Ko jima razložimo, da je vse v redu, da le preizkušamo odzive mimoidočih, nas Žan najprej pošlje v tri krasne. Tako on kot Aleksander sta čisto iz sebe. Na obrazih se jima vidi, da jima je adrenalin narasel do neba. Najprej ne vesta, ali bi bila jezna ali olajšana, potem pa se le nasmejeta. Zahvalimo se jima za njun takojšen odziv. Rešila sta Marjana. »Ja itak!« je njun odgovor.
»Saj sem vedela, da se na ljudi lahko zaneseš,« si mislim. Jaz sem namreč tista zaupljiva in idealistična v ekipi, Šimen je bolj skeptičen, pričakuje slabe rezultate. Ko se prestavimo na glavni vhod postaje, sem prepričana, da bo tukaj odziv še boljši, saj je okoli vse polno ljudi. Stojijo ob pročelju, dogovorjeni pod kultno »uro na železniški«. Večina s telefoni v rokah. Čakajo prevoz, svoj vlak, prijatelje, domače. Tudi čez cesto, na avtobusni postaji, je nekaj deset ljudi. Postopajo, klepetajo, čakajo na uro odhoda. Marjan prihaja od strani. Skoraj točno pod uro se zgrabi za prsni koš, opoteče, zgrudi in obleži. In leži. In leži. In leži. Mine deset dolgih sekund, pa trideset. Mine minuta. Nič. Nihče ne naredi popolnoma NIČ. Pred nogami jim morda umira človek, a zgane se nihče. Nekateri gledajo. Nekateri se posebej potrudijo pokazati, da ne gledajo. Mnogi hodijo mimo, ne da bi upočasnili korak. Večina jih bulji v telefon. Morda na skrivaj celo fotografirajo. A nihče ne stopi zraven, nihče niti od daleč ne vpraša, ali je kaj narobe. Niti pomoči nihče ne pokliče. Če bi Marjan res doživel srčni napad, bi umrl pod stopnicami na vhodu na železniško postajo. Sam. Pred nogami desetin ljudi. Brez roke, ki bi se stegnila k njemu v pomoč. Brez besed, ki bi mu bile namenjene.
Človečnost je šla na kavo
Tako pa vstane, otepe s sebe prah in ne more verjeti, kaj se je pravkar zgodilo. Jaz sem v rahlem šoku, Šimen pa ni presenečen. »Ti pravim. Več ko je ljudi, manj bodo naredili. V množici se odgovornost porazdeli in nihče se ne čuti dolžnega pomagati,« komentira.
Nadaljujemo pred Kinodvorom, kjer so mize lokala polne. Marjan hodi, se zvrne, obleži. Najbližje mize zaseda srednja generacija.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 23, 6. junij, 2023.
