Tisti dan, ko sva se pogovarjala, je dnevni časopis poročal o sojenju možakarju, ki je poskušal z nožem umoriti bivšo partnerko, o mladoletnikih, ki sta v garažni hiši oropala žensko, o obsodbi nemškega zdravstvenega delavca, ki je bolnikom vbrizgaval smrtonosne odmerke uspaval, da bi lahko v službi spal brez motenj, pa seveda o oprostilni sodbi petih posiljevalcev, ampak, je rotil časopisni naslov, »oprostilna sodba naj žrtev ne odvrne od prijav«.
Tole je od prejšnjega tedna, kolegici se je zgodilo, pravzaprav njeni šolarki, ko so fantje strahovali neko deklico, vse se je dogajalo med trinajstletniki. In se je ona postavila zanjo, povedala učiteljici, potem so ji pa fantje, nekatere pozna že iz vrtca, rekli, da jo bodo nekje počakali, in so ji zelo nazorno opisali, kaj ji bodo naredili. To so bile grozovite stvari, še posebej če pomisliš, da to govorijo trinajstletni otroci. Mama je potem potrto vzdihnila, nič se nismo naučili iz beograjske zgodbe.
Čez noč ne gre. Verjamem, da so v šoli naredili, kar so zmogli. Ravno za neki drug članek sem dal primerjavo človeka, ki se je popolnoma zapustil, telesno in zdravstveno, ima kakšnega pol centa preveč kilogramov, celo vrsto pridruženih težav – koliko časa potrebuješ, da ga ozdraviš? Veliko časa. Marsikaj zrušimo čez noč, vzpostavljamo pa zelo, zelo dolgo. Nevarnost je, da vsak s svojega vidika skuša prispevati rešitev, ampak dokler vse ni kolikor toliko uglašeno, toliko časa se ne bodo začele dogajati pomembne spremembe.
Pri kateri starosti se vam zdi smiselno, da se začne kazenska odgovornost, nekateri predlagajo, da bi jo znižali?
To je nesmiselno, kazenska odgovornost naj ostane taka, kot je, štirinajst let, to je strokovno poenoteno v večini razvitega sveta – z izjemo najnaprednejših demokracij, kot je Anglija, kjer zapirajo otroke že pri desetih letih in kjer so imeli tradicijo obešanja še mlajših otrok tudi za drobne tatvine tja do začetka 19. stoletja.
Pravosodna ministrica, ga. Švarc Pipan, želi uvesti femicid v kazenski zakonik kot posebno kaznivo dejanje. Se vam zdi to smiselno?
So argumenti za in proti. Ne bi rad dal sodbe. Proti temu govori, da je dovolj podlage za bolj posebno obravnavo že zdaj. To so okoliščine, ki so lahko prepoznavne kot dovolj obteževalne. Argument za pa je morda moralno sporočilo, da je že čas, da se enkrat ženske začno obravnavati drugače kot šibkejši spol v vseh pomenih besede, da si storilci zaslužijo tršo roko. Treba bi bilo razmisliti, kaj s tem pridobimo, najbrž bi pa ob zelo doslednem upoštevanju možnosti, ki jih imamo zdaj, še vedno lahko namenili precej več pozornosti takim dejanjem. Bi pa umanjkalo to sporočilo.
Kadar se zgodi kakšno grozno dejanje, vsi skočijo, da imamo premile kazni, ampak odgovor je pa vedno, da so kazni dovolj visoke, a sodišča prisojajo kazni na nižjem delu spektra. Recimo za posilstvo dobijo praviloma zelo nizke kazni, ali se vam to zdi prav?
To je pa problem, ki smo ga načeli z inštitutsko raziskavo, vodila jo je moja kolegica dr. Mojca Plesničar, in v njej se je pokazalo, da gre za precej različno kaznovalno politiko, da so nekje kazni lahko višje, drugje so nižje, oziroma en sodnik se odloča strožje, drugi bolj prizanesljivo. Dobro je poudarila, da ne glede na to, da se načelno zavzemamo za strpno kaznovanje, so tudi primeri, kjer težko razumemo tak prizanesljiv pristop. Res je, da je teh primerov razmeroma malo, ampak še zmeraj dovolj, da bijejo v oči.
Tudi pri zarubljenih otrocih se sodstvo ni izkazalo. Potrebna so bila tri leta, da so zdaj otroke vrnili mami, pa še zmeraj ni konec, ne? Kako komentirate početje sodnice in to, da ni bilo nobenega nadzora nad njo?
Tukaj lahko samo ocenim, da je marsikaj odpovedalo, od osnovne ravni do instančnih. S tem nekako pokrijemo vse. Od sodišč prek centrov za socialno delo do izvedencev.
Pri takih primerih ljudje izgubljajo zaupanje v sodstvo. Zdaj je bil recimo na sodišču primer, v katerem so pet mladih moških, ki so posilili petnajstletnico, spoznali za nedolžne.
Tudi o tem sem pisal. Treba je počakati na sodbo višjega sodišča, da se vidi, za kaj je pravzaprav šlo. Ne vem, zakaj je prišlo do oprostilne sodbe, to je tudi zame presenetljivo, pri čemer pa ne poznamo vseh okoliščin. Ampak že osnovno sporočilo je tako, da majčkeno vzame sapo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 21, 23. 5. 2023.
