'Pokuril sem že eno od petih let, kolikor naj bi še lahko živel.'
Režiser prvega filma v Sloveniji Babica gre na jug, ki se je tudi s številnimi drugimi deli zapisal v našo kulturno dediščino, je v tem trenutku sicer polno zaposlen. V Piranu snema mladinski film Tartinijev ključ (svoj labodji spev?), vmes pa se vozi v Ljubljano k zdravnikom.
Z Vincijem sva se dobila takoj po njegovem srečanju z zdravniki za paliativo, ki so dokončno potrdili »smrtno diagnozo« in ga založili s paketom zdravil, ki naj bi vsaj malo prestavila zadnjo fazo bolezni tega izjemnega umetnika, od nekdaj znanega po svoji neposrednosti. Tako kot je nekoč brez dlake na jeziku kritiziral filmsko politiko (pa tudi kakega kolega), je brutalno iskren zdaj, ko se sooča z lastno minljivostjo. Verjetno bi mnogi na njegovem mestu jokali in tarnali, Vinci pa ostaja pokončen in duhovit. Celo na račun bolezni in smrti se šali. Najhujšo možno diagnozo je sprejel dobro – vsekakor bolje kot odločitve filmskega sklada, ki je vedno znova prezrl njegove projekte, ali kot ignoranco nekega ministra, ki je požrl obljubo za denar za povečavo filma in s tem Vincija pahnil v revščino. Vinci torej usodo sprejema vdano, mirno. Povsem drugače kot takrat, ko se je boril za svoje delo in umetnost. Pa čeprav bi lahko rekli, da je tudi usoda krivična do njega.
Pred približno pol leta, ko sva govorila pred premiero filma Dedek gre na jug, je bila vaša skrb bedna pokojnina.
Ja, zdaj nimam več te skrbi! (nasmešek) Pri diagnozi ALS ti dajo celo beneficiran staž, kar pomeni, da se ti v pokojnino prizna za 12 mesecev delovne dobe 15 mesecev zavarovanja. Če to seveda doživiš. Od zdaj naprej bo torej eno leto štelo še za tri mesece več. Prognoza ni takšna, da bi lahko dosegel 65 let (Vinci jih bo oktobra dopolnil 60, op. a.) …
Boste pri pokojnini prejemali dodatke zaradi bolezni?
Ne vem. Dobil sem nalepko za parkiranje za invalide, tako da bo vedno prostor za moj avto, kar je tudi nekaj.
Vsi se kdaj sprašujemo, kako dolgo bomo živeli, vi pa to veste.
V enem od mojih treh najljubših filmov, Blade Runnerju, se Rutger Hauer sprašuje, koliko časa bo trajalo življenje. Vse, kar sem videl, doživel, bo izginilo kot solze v dežju.
»Vedno so me
prezrli! Zdaj nagrad ne
potrebujem več, razen če
jih bodo metali skupaj z
menoj v grob.«
Imate bucket list? Torej seznam želja, kaj bi še radi doživeli?
Želim si končati ta film in napisati scenarij za Bobre, za katerega sem dobil sredstva.
Kako to, da se vam še ljubi delati? Kaj ne bi raje zadnja leta poležavali na plaži?
Vedno sem nekaj delal, tako da bi bilo nedelo zame večja kazen, kot če bi imel plačane počitnice do konca življenja. Še na počitnicah sem moral vedno nekaj delati.
Konec decembra, ko sva se srečala, ste že imeli palico, ampak omenjali ste išias, ne pa ALS!
Moje težave so se začele že lanskega avgusta. Zdravnik je nekaj časa sumil na išias. Poslal me je na različne preiskave: fizioterapijo, magnetno resonanco, rentgen. Fizioterapevtka mi je dala elektrostimulacijo in ugotovila, da nimam oživčene mišice. To je bil prvi razlog za zaskrbljenost. Zato sem šel k nevrologu na nekaj preiskav. Prav danes sem dobil uradno potrjeno diagnozo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 21, 23. 5. 2023.
