Trenutek, ko ste izvedeli …
Zaradi spleta srečnih okoliščin smo bili z možem in hčerko v času tragedije v tujini. Iz šolske skupine na Viberju sem izvedela, da se nekaj dogaja, in videla sporočilo razredničarke, da so otroci na varnem v bližnjem parku in naj jih starši tam prevzamejo. Eden od staršev je vprašal nekaj v zvezi s šolskimi torbami, učiteljičin odgovor pa je bil kratek: »Torb ni in torbe niso pomembne.« Takrat sem se zavedela, da se dogaja nekaj resnega. Po lokalnih novicah so že zakrožile informacije, da je v šoli prišlo do streljanja in da so ljudje ranjeni. Šok je bil neizmeren, prav tako nemoč. Tako sem se počutila samo še, ko je NATO leta 1999 bombardiral Srbijo . Moja prva misel po tem, ko sem iz sporočil izvedela, da so vsi otroci iz našega razreda v redu, je bila – kako pa so drugi? Razmišljala sem, komu naj pošljem sporočilo, in čigav otrok hodi v kateri razred, ker sem takrat že vedela, da so žrtve med učenci sedmega razreda.
Koliko časa je trajalo, da ste izvedeli imena žrtev? Ste informacije dobivali od šole ali ste jih iskali v medijih in pri drugih starših?
Informacije so prihajale od medijev, ki so o tako tragičnem dogodku poročali mrhovinarsko in znova pokazali, da sta zanje naklada in gledanost na prvem mestu, morala pa na zadnjem. Tako so krožile različne številke o številu mrtvih, o tem, ali je učiteljica živa ali ne. Šele po nekaj urah je prišla novica, da je življenje izgubilo osem učencev in varnostnik, ki so ga vsi otroci in starši zelo dobro poznali. Ni otroka, ki ne bi potočil solze za Draganom, saj je ob prihodu v šolo vse pozdravil po imenu. Pravijo, da je rešil marsikatero otroško življenje, ker se je postavil pred napadalca in mu zaprl pot do učilnic.
Tisti dan sva se z možem z vsemi pogovarjala po SMS-ih, saj sva morala ves čas ostati zbrana in mirna zaradi naše punčke, ki ni vedela, da so njeni prijatelji prestali najhujši preizkus. Tek skozi šolo do parka, v tišini in »igri« merjenja časa, ki se je je domislila naša pogumna učiteljica. Ko je slišala strele, je otroke odpeljala ven pod pretvezo, da gre za vajo, in jih obvarovala pred nevarnostjo. Rekla jim je, da so bili najhitrejši in da je nagrada to, da lahko grejo domov prej in brez naloge. Nekateri so bili popolnoma mirni, drugi prestrašeni, saj oglušujoči streli, ki so odmevali po šolskih hodnikih, niso bili slišati kot petarde, kot je dejala učiteljica, nekateri pa so jokali, ko so videli pretresene starše, ki so prišli ponje.
Imena mrtvih so, po stari srbski navadi, objavljali tabloidi – tisti najhujši, ki jih sploh nisem hotela brati. Najbolj gnusno so izvabljali izjave od otrok, ki so kriče bežali iz šole, od jokajočih staršev, učiteljev ... Tisti bolj spodobni so ob omembi žrtev vsaj ostali pri začetnicah, letnici rojstva in razredu. Vsi smo hitro izvedeli za varnostnika Dragana. Od šole nismo dobili niti enega obvestila, in če se ne motim, se ravnateljica še do danes ni oglasila v zvezi s tragičnim dogodkom, vsaj uradno ne. Informacije tudi zdaj večinoma prihajajo od predstavnikov Sveta staršev po telefonskih sporočilih. S starši se ne posvetujejo in ne upoštevajo naših prošenj in zahtev.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 20, 16. 5. 2023.
