Za kazen nekaj mesecev niso smeli niti videti niti slišati mame, potem so jo imeli le po kapljicah, pa spet ne. Država v podobi sodišča, sodnih izvedencev, socialnih delavcev, svetovalcev … se je dobesedno izživljala nad njimi, zelo malo jih je spraševala in tudi če jih je, njihovo mnenje ni nič veljalo. Nazadnje so bili stiki z materjo popolnoma prepovedani, nakar so otroci vzeli svojo usodo v lastne roke in začeli od očeta bežati k materi. Kar je najbrž sodno tehtnico nagnilo v njihov prid bolj kot odmevni nastopi pomembnih osebnosti, ki so zahtevale konec otroške agonije. Naj skrajšam zgodbo – sodišče je odločilo, da otroci zdaj živijo pri mami, z očetom pa imajo običajne stike. Zadeva sicer ni končana, septembra bo še ena razprava, ko se bo odločalo o skrbništvu, kar pa je otrokom malo mar; tam so, kjer so zmeraj hoteli biti in to je zanje najpomembnejše. Poudarjeno – zanje, za devetletni dvojčici in dvanajstletnega brata. Pustimo jih, da uživajo z doslej skoraj prepovedano mamo, o njih ne bomo več pisali, razen če se bognedaj še kje zatakne. Navsezadnje je zadeva še na višjem in evropskem sodišču za človekove pravice.
Vendar pa za nas zgodba še ni končana. Uveden je izredni nadzor nad sodnim postopkom in ta naj bi pokazal, kaj je šlo narobe, da so morali otroci preživljati štiriletno kalvarijo. Predvsem pa moramo vztrajati na posebnem varuhu otrokovih pravic, vseeno je, kje bo imel pisarno, glavno je, da bo imel pooblastila za poseganje v odprte primere na sodišču, ki jih zdaj tako rekoč nihče nima. Rotenje, žuganje in opozarjanje na sodnike pač nimajo nobenega vpliva, kot smo videli v primeru zarubljenih otrok. Podpisovale so se peticije, dva odvetnika sta stopila v javnost, vrstile pritožbe na tožilstvo, najvidnejši pravniki in politiki so se zavzeli za otroke, pa se ni nič premaknilo. Vidite, prav vsestranska analiza tega primera bi morala razkriti, kakšne pristojnosti bi moral imeti varuh otrokovih pravic. Smo ena od treh držav v Evropi, ki samostojnega varuha nima.
Pa bi ga zelo potrebovali. V dobrih treh letih, kar pišem o zarubljenih otrocih, se je name obrnilo kar veliko staršev s svojimi izkušnjami z družinskega sodišča. Neka mati mi je v solzah pripovedovala, da je sodnica s pomočjo izvedencev ustregla bogatemu očetu, ki sina ni spustil iz krempljev do 18. leta, do polnoletnosti torej, ko je ves zlomljen pribežal k mami. Pa čeprav se lahko otrok načelno odloča pri dvanajstih, kje bo. Pa oče, ki se ta hip bori, da sodnica ne bi dala otrok v rejo, ker jih mama noče in zaradi bolezni ne more imeti, ne soglaša pa, da bi bili z njim, čeprav že od rojstva skrbi zanje. In so na njegovi strani tudi učitelji, socialne delavke in izvedenci, sodnica pa na razpravah kljub temu sprašuje skrbstvo, ali so že našli rejniško družino. Ko mi pripovedujejo, na kakšni ravni včasih potekajo razprave, skoraj ne morem verjeti. Na sodišče sem poslala logično vprašanje, ali razprave snemajo – ko gre za zadeve, ki so zaprte za javnost, je to najbrž nujno. Kako pa bodo revizorji ugotovili sodnikovo izrazito naklonjenost eni strani? Odgovor je bil kratek – lahko se snemajo, če sodnik tako odloči.
Odkar so se zgodili najstniška pokola v Beogradu in pretep mladoletnic v Celju, se kar vrstijo vprašanja, kaj pravzaprav počnemo s svojimi otroki, da so včasih tako svojeglavi, brezčutni, nasilni in brez vsakršne empatije. Empatije? Koliko pa je premorejo odrasli, ki odločajo o njih? V primeru zarubljenih otrok, od katerega se, upam, poslavljam, ne prav veliko. Sami so morali na zelo nevaren način pokazati, da imajo dovolj igračkanja z njihovim življenjem.
