Zakaj bi nekaj tako dragocenega izpostavili tveganju onesnaženja, ki se lahko zgodi zaradi izteka fekalij iz nastajajočega kanala C0? Ne samo to, če pride zaradi človeške napake, dotrajanosti materiala, vremenskih pojavov, potresa ali morda sabotaže do onesnaženja pitne vode, je morda ta izgubljena za vedno. Drugega vira 300.000 ljudi nima.
Zdravniki, vodovarstveniki in hidrogeologi svarijo: Delujte v dobro nas vseh in ustavite gradnjo kanala C0 – tveganje je preveliko!
Po razvpitem kanalu C0 se bodo fekalije iz treh občin stekale po območju vodonosnika Ljubljansko polje, ki je eden najpomembnejših virov pitne vode v Sloveniji. Zato bi moralo biti to območje celostno in najstrožje varovano. Že pred petimi leti je hidrogeološka stroka jasno izrazila svojo skrb in glasen ne, tudi javno pismo zdravnikov, da so proti izgradnji kanala C0 preko tega vodovarstvenega območja, ni nastalo čez noč. Proti je tudi Nacionalni inštitut za javno zdravje, katerega predstavnik je na četrtkovi nujni seji komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti v državnem zboru poudaril: »Temelj javnega zdravja je pitna voda.« Mar res kar tako odmahnemo nad skrb zbujajočimi svarili državne institucije za javno zdravje? Jih poslušamo, ko gre za epidemijo in virus, ki pokori svet, v primeru pitne vode pa jih ignoriramo?
Strokovnjaki UKC Ljubljana so že pred časom poslali pismo 40 institucijam, odgovoril jim ni nihče
Gre za ogrožanje zdravja
Dogaja se tipičen okoljski konflikt, pravijo v zeleni stranki Vesna, preizkušeni Uroš Macerl pa, da vprašanje pitne vode ni ne levo ne desno. Tudi zdravniki so jasni – to ni politično vprašanje, ampak zdravstveno tveganje. Se bomo res igrali s tem? Če pride do najhujšega – ne samo, da bodo bolnišnice polne, posledica bodo resne bolezni in takrat ne bo dovolj 70 milijonov evrov (kot jih za ta 135 milijonov evrov vredni projekt odvajanja in čiščenja odpadnih voda namenja EU), pojasnjuje drugo podpisana med zdravniki, prof. dr. Metoda Dodič Fikfak. Ta svetovno priznana strokovnjakinja na področju vplivov onesnaženja okolja in zdravja ljudi opozarja, da nam kronično primanjkuje razmisleka o prihodnosti. Preizkušena borka v okoljsko spornih projektih, ki ogrožajo zdravje ljudi, je med drugim povzdignila glas proti sežigalnicam.
»Bolj ko je država pravno urejena, manj je tako očitnih stvari, kot so te. Od sežigalnice v Anhovem pa do načrtovanih novih (tudi v geografsko neustrezni ljubljanski kotlini, op. a.) ter do aktualnega spornega cevovoda spoznavam, da je vsem skupno, da smo pravni črkobralci. V zakonih se pri nas ne išče rešitev, ampak so pravni akti sredstvo za iskanje lukenj in izhodov, da naredimo to, kar mislimo.«
Prihodnost nas ne skrbi?
V državah, kjer je odgovornim mar za državljane, razmišljajo vnaprej, pravi Dodič Fikfak. »Če danes gradimo sežigalnico, moramo računati za 30 in 40 let vnaprej – da je današnje znanje in vedenje o vplivih na zdravje omejeno, da se lahko napake pokažejo pozneje. Zato predvsem skandinavske države ravnajo po previdnostnem principu. To pomeni, da na osnovi izkušenj za druge snovi razmišljaš, kaj bi se utegnilo zgoditi. Razmišljati je treba tudi o redkih scenarijih, ki bi lahko poslabšali življenje ljudi. Tega celostnega razmišljanja pri nas ni oziroma ga zelo primanjkuje. Skrbi za prihodnost pri objektih, ki jih zdaj postavljamo, pri nas preprosto nimamo.«
Vabimo vas, da si nadaljevanje prispevka preberete v reviji Jana, št. 16., 18. 04. 2023.
