To je bila ljubezen na prvi pogled in dotik, ki jo je omrežila za vedno, se smeji. Njena osemindvajsetletna hčerka Manca je namreč prvič postala mamica. »Jaz pa sem zdaj babica temu ljubkemu malemu čudežu,« je navdušena.
Še ni tako dolgo tega, kar je nekdanja televizijska voditeljica, trenerka javnega nastopanja in avtorica priročnikov zadnjič postala mama – njena Urša bo prihodnje leto postala srednješolka – pa vendar se je od takrat veliko spremenilo, pravi. »Mlade mamice se bistveno bolj zavedajo, da lahko vplivajo na to, kako bodo rodile. Spomnim se, da sem si pri svojem zadnjem porodu izborila, da so mi hčerko položili na golo kožo in sem jo lahko takoj pristavila k prsim, da sva se dojili. Zame je bil že to velik napredek! Danes ni več nenavadno, da si ženske želijo roditi tako, kot njim najbolj ustreza – na pručki, v vodi, ali na druge alternativne načine, ki v bistvu sploh niso alternativni, ampak bistveno bolj naravni. Opažam, da vedno bolj upoštevajo porodnico, da je torej soj luči usmerjen v žensko, ki rojeva. Pred kratkim sva se z Andrejem pogovarjala o tem, kako bi se pravzaprav morala ženska, ki rojeva, počutiti kot kraljica, ker je podarila svoje telo, da se zgodi nov čudež. Zdi se mi, da bi morali ženske, ki se odločijo imeti otroka in roditi, še bolj nositi po rokah,« razmišlja.
Medtem ko so si nekatere mamice že izborile porod po svoji meri, pa je še veliko mladih pod vplivom medijev, ki nam diktirajo, kako naj živimo, v stiski. »Skozi Manco podoživljam svoje občutke, ko nisem zaupala sebi, ko sem rojevala ali vzgajala svoje otroke. Poslušala sem druge, ker sem menila, da več vedo od mene in so bolj pametni. Manci zato ves čas govorim, naj posluša sebe. Če se ozrem nazaj, sem se še najbolj poslušala pri zadnjih dveh hčerkah. Dojila sem kjerkoli, ko sem videla, da je otrok lačen ali potrebuje tolažbo, in se nisem ozirala na nikogar. Zaradi tega sem še danes ponosna nase.«
Vedela sem!
S svojo hčerjo, ki s partnerjem živi v Kopru, je zelo povezana, zato ni čudno, da je začutila, da je v veselem pričakovanju. »Kar nekaj znakov je kazalo na to,« se nasmeji. »Najprej mi je, kakšen mesec, preden sem izvedela, Andrejeva hčerka, ki ima že tri otročke, rekla, da je sanjala, da je Manca noseča. Kmalu zatem smo bili na praznovanju nekega rojstnega dne, ko je par metrov nad mojo glavo letela štorklja. Takrat sem rekla Andreju: Ljubi, jaz mislim, da je Manca noseča. No, nedolgo zatem je pa Manca napovedala, da prihajata s partnerjem pogledat, kako smo prenovili hišo. Ampak jaz sem vedela, da prinašata veselo novico.« Manca ji je izročila majčko, na kateri je pisalo: Zdaj sem babi in Saša ni mogla skriti svojega veselja!
Pomembno je poslušati sebe
Vso Mančino nosečnost sta se veliko pogovarjali. Saša ji je pripovedovala o svojih porodnih izkušnjah in jo tudi potolažila, ko jo je kaj skrbelo. »Ampak ves čas sem ji pa polagala na dušo, naj posluša sebe. Tudi zdaj, ko ima dojenčka, poskušam čim manj 'pametovati', ker se spomnim, da sem bila včasih tudi sama zmedena, če sem poslušala preveč, sicer dobronamernih, nasvetov.« Lepo je opazovati svojo hčerko v novi vlogi, nam zaupa. »Vidim, da je zelo skrbna mamica, zaljubljena v svojega sinčka, ki je v njej prebudil nežnost, požrtvovalnost, pa tudi zaščitništvo. Kar toplo mi je pri srcu, ko vidim, kako ga boža, ljubkuje, občuduje!«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11, 14. 03. 2023.
