In ko je bil prepričan, da tudi tisti, ki ga prvič vidimo, kapiramo, kako pomembna osebnost je, je začel udrihati po današnji modi, da sploh ne veš več, kdo je katerega spola. Vsak se lahko kar sam odloči, kaj da je. Malce sem se znesla nad njim, priznam, nakar me je vprašal, ali sem feministka. Seveda sem, sem odvrnila. Torej ne marate moških, je bevsknil. O, celo zelo vas maram, sem odgovorila. Bil je vidno pretresen. Če sem feministka in maram moške, očitno ne vem, kaj je feminizem, mi je razložil. Samo čakala sem, kdaj mi bo zrecitiral tisto znano feministično floskulo, da ženska potrebuje moškega kot riba bicikel. Potem sem ga popolnoma pretresla s sporočilom, da obstajajo tudi feministi, moški, ki podpirajo enakopravnost žensk, brez njih bi v zgodovini še težje dosegle sploh kakšne pravice.
Prav osupljivo je, kako malo vedo o feminizmu, današnjem in preteklem, ženske, ki so javno izpostavljene. Zadnje čase smo slišali kar nekaj izjav uglednih žensk, ki so jih potem v zadregi pojasnjevale in popravljale, prvotno pa so rekle: nisem feministka. Kar pomeni, da imajo rade moške, da seveda so za enakopravnost med spoloma, ne marajo pa feminističnega ekstremizma. Ki seveda tudi je bil in bo in je razumljiv – šele ko so začele ženske zmerjati, groziti in napadati, ko so torej uporabile tipično moško orožje, so jih sploh začeli poslušati in upoštevati. Danes se ne borimo za volilno pravico, dostop do izobrazbe, za pravico do dedovanja, ločitve, načrtovanja družine in druge osnovne reči, temveč predvsem za enake možnosti, recimo tole – če hoče država od nas otroke, naj nam pomaga, da bomo lahko dosegle svoji izobrazbi in sposobnosti primerno kariero. Ne pa da gospodinjstvo, vzgojo otrok in skrb za starejše prevali na žensko v delovni dobi, hkrati pa ji prigovarja, da lahko doseže vse, kar hoče. Tudi država v mnogih primerih nikakor ni feministka, spomnimo se samo na sobarice v hotelih, ki so njena last, pa jih je odvrgla kot smeti.
Ker je bil prejšnji teden 8. marec, so pač vsi mediji kakšno rekli o enakopravnosti žensk, samega sebe je vsekakor presegel Pirkovič v oddaji Arena (ki je, jezuskristus, nadomestila Studio city). Povabil je tri dame – poslanko Evo Irgl, ki pravi, da ni feministka, Heleno Blagne, ki je feministka, čeprav nima nič proti, če ji moški odpirajo vrata, sicer pa si jih zna tudi sama, in TV-voditeljico Valentino Plaskan, ki se je prišla pritoževat, da jo obtožujejo, da je iz kvote uničevalcev javnega servisa. Njenega odnosa do feminizma nismo zaznali, je pa Pirkovič prebral njeno pesem. Še dobro, da ni recitiral še kakšne svoje. Nam je pa zaupal, da nekega citata iz pogovora s Heleno Blagne ni mogel do konca prebrati, ker je bil spletni časopis zaklenjen in bi ga moral plačati. Helena je vprašala, a je mal' Gorenca. No, takle mamo. Ekipa, ki pustoši po javni TV in zdaj dela »red« tudi na radiu, namerava očitno potopiti vse, kar je informativnega. Uničiti za zmeraj. Pred dnevi je delovno sodišče sicer ugotovilo, da je bil Igor Kadunc nezakonito umaknjen z mesta generalnega direktorja, njegov naslednik pa prav tako nezakonito nastavljen. In? Kdaj pride Kadunc nazaj? Je morda prišla nazaj direktorica televizije, ki so jo tudi nezakonito odstavili in je sodišče odločilo v njen prid?
Ali moški ženskam sploh še sme dati kompliment, je modroval Pirkovič v oddaji o feminizmu. No, takšnih, kot jih daje on, skoraj gotovo ne, eden se namreč te dni velja po spletu in žanje obilico zgražanja. Kar se tiče odpiranja vrat in pomoči pri oblačenju plaščev, dajte no, le kakšna zares ekstremna feministka bi se namrščila. Rože za 8. marec? Jaz jih sprejemam vse dni v letu, tudi na ta dan.
Uvodnik je bil objavljen v reviji Jana, št. 11, 14. 03. 2023.
