»Tilen se je rodil kot zdrav fantek, ob rojstvu je bil ocenjen z najvišjim številom točk. Tudi pozneje se je razvijal normalno. Motorično je bil zelo spreten, hitro se je naučil jesti z žlico, voziti kolo. Vse ga je zanimalo. Se je pa slabše odzival, skrbelo nas je, da ima težave s sluhom. Ko je začel govoriti, se je izražal v pravilni slovenščini. Res pa sem že kmalu po rojstvu opazila, da je zelo živahen. Nikoli ni kazal znakov utrujenosti, podnevi ni spal, le včasih je zakinkal za kakšnih 20 minut. Tudi pestovati in voziti v vozičku se ni maral. Motili so ga tudi dotiki. Če sem ga nežno pestovala, je postal nemiren, prijali so mu edino močnejši objemi. Ko sem pediatrinjo spraševala, ali je z njim kaj narobe, mi je rekla, da je pač malo bolj živahen fantek. Ker je bil moj prvi otrok in ga nisem imela s kom primerjati, sem zaupala njeni oceni,« pove Andreja Medvešek, mama 11-letnega Tilna.
Ko je bil Tilen star dve leti in pol, ga je Andreja, po poklicu športna vaditeljica, ki je po njegovem rojstvu ostala doma, saj je skrbela še za bolnega strica, dala v vrtec. »Ker je Tilen zelo karizmatičen, je takoj postal zvezda skupine. Otroci so ga, kljub temu da je bil malce 'drugačen', sprejeli. Več težav so z njim imele vzgojiteljice, ki so ga na vsak način hotele prisiliti, da bi spal. Tudi tako, da so ga kaznovale. Bolj sem jim razlagala, da Tilen že od rojstva podnevi ne spi, bolj trmasto so mi pojasnjevale, da ga bodo one že pripravile do tega, da bo zaspal. Tilen mi je doma pripovedoval, da se zares trudi in da vzgojiteljico vsakič, ko se razjezi nanj, objame in se ji opraviči.«
Kdaj je Tilen dobil prvo uradno diagnozo?
Do vpisa v osnovno šolo mi nihče ni rekel, da je z njim kaj narobe. Vsi so ga opisovali le kot bolj živahnega. Ko pa sva pred vpisom v šolo prišla na razgovor k specialni pedagoginji na osnovno šolo v Stražišču, je Tilna sprejela z besedami: »Tilen, tebe pa poznam, ti si pa ADHD-jevec.« Začudena sem jo pogledala. Pojasnila mi je, da je med obiskom otrok v vrtcu opazila Tilnovo obnašanje. Zahvalila sem se ji za informacijo in šla k pediatrinji po napotnico za preiskave. Napisala mi jo je za pregled v Dispanzerju za mentalno zdravje v Kranju, hkrati pa me potolažila, naj ne bom preveč zaskrbljena, češ da danes že vsakemu drugemu otroku pripišejo to diagnozo. Na vrsto sva prišla čez pol leta, ko je Tilen že hodil v prvi razred. Po pregledu pri pedopsihiatrinji in klinični psihologinji je Tilen dobil uradno diagnozo ADHD (motnja pozornosti s hiperaktivnostjo) in recept za ritalin. V šoli so znaki ADHD postali izrazitejši. Med poukom ni mogel sedeti pri miru in zbrano slediti razlagi učiteljice. Ker pa je hodil v majhno podružnično šolo – v razredu je bilo samo sedem otrok – ga je učiteljica vseeno uspela motivirati za učenje.
Kako se je odzval na ritalin, zdravilo za zdravljenje ADHD?
Po enem mesecu jemanja, ko je zmogel sedeti v klopi, je v znanju dohitel sošolce.
Kako to, da doma niste opazili, da ne more sedeti na miru?
S Tilnom in njegovim tri in pol leta mlajšim bratom Šimnom smo se zelo veliko igrali zunaj, raziskovali smo gozd, se podili po travnikih. Kadar pa je Tilen kaj počel doma, je bil vedno zelo zatopljen v to. Res pa je, da si je sam izbral, kaj bo počel.
Ko je dobil diagnozo, ste se vpisali v program Neverjetna leta.
To je program za preprečevanje in zgodnjo obravnavo vedenjskih težav otrok. Ko sem prišla k njim, sem bila ponosna nase, ker sem dobila potrditev, da smo še kar dobro zvozili prva leta. Na podlagi njihovih predavanj sem si potem izoblikovala strukturo vzgoje, ki temelji na pohvali in preusmerjanju pozornosti. Naredila sem natančen urnik Tilnovih dejavnosti in ga nagrajevala z zvezdicami. Za deset zvezdic je dobil nagrado. Nagrade so bile nekaj, kar je rad počel in bil za to motiviran. Še danes počnemo tako.
Kaj pa ritalin, ga še jemlje?
Lani sem mu ga začasno ukinila, ker sem ga želela prečistiti. Ko sem ga vprašala, kako se počuti brez tablet, mi je rekel: »Mamica, jaz sem ves čas med ne in ja. Kadar dobim tableto, takoj vem, da je ja. Za šolo tablete nujno potrebujem.« V šoli mu je šlo zares dobro. V tretjem razredu je imel same petice. Tudi zato, ker je v podpornem okolju lahko napredoval tudi na socialnem in čustvenem področju. Se je pa kljub vsemu zgodilo, da je naenkrat postal čisto odsoten. Tudi brati je začel popolnoma drugače. Čeprav je bral že popolnoma tekoče, je naenkrat komaj še znal. Poklicala sem klinično psihologinjo in predlagala je, da ga testiramo še za avtizem. Testi so sume potrdili. Za nameček je dobil epilepsijo. Ko je nekega večera zaspal, je čez kakšno uro prestrašen pritekel v dnevno sobo. Močno se mu je tresla ustnica, tudi govoriti ni mogel. Poklicali smo rešilca. Zdravnik je povedal, da ima Tilen otroško epilepsijo. Čeprav ta s starostjo počasi izzveni, se pri Tilnu slabša. Najprej je imel napade samo ponoči, trajajo od ene do šest minut, zdaj jih ima tudi podnevi. Zadnjega je imel pred dobrim mesecem v šoli.
Vabimo vas, da si celoten prispevek preberete v reviji Jana, št. 8, 21. 02. 2023.
