»Srečno smo prispeli domov. Občutki so mešani – veselje, žalost, obup in radost obenem. Iz ruševin smo rešili starše in otroke, na drugi strani smo imeli šestnajstletnega Alija, ki se je boril do konca in ga ne bomo nikoli pozabili,« je na svoji FB-strani zapisal Mare Bručan, reševalec in vodnik reševalnih psov, ki se je na prizadeto območje odpravil kot pomočnik vodje madžarske reševalne enote PMA.
Ni reševalca, ki ga misija v Turčiji ne bi zaznamovala. Medtem ko na prizorišču delaš, rešuješ življenja in te vsaka duša, ki jo uspeš izvleči iz ruševin, motivira, da pozabiš na lastno utrujenost in samo nadaljuješ, doma vsi občutki pridejo za teboj.
»Preprosto vidiš, kako mogočna je narava in kako smo ljudje proti njej nemočni. Da je med življenjem in smrtjo le tanka linija, zato moraš imeti v življenju tudi malo sreče, za katero se moraš potruditi, ni vse samoumevno,« razmišlja Mare Bručan, sicer tudi trener reševalnih psov in psov pomočnikov, ki ima svoje reševalne pse že od najstniških let. Slovenske reševalce je leta 2009 vodil na Sumatro, kjer je bil rušilen potres. Pod okrilje jih je sprejela avstralska ekipa, ki ni imela svojih psov, in misija je bila za vse dobra šola, pravi. Pred dvema letoma pa je bila njegova ekipa v pripravljenosti, da priskoči na pomoč tudi po potresu v hrvaški Petrinji; tam so reševalni psi odigrali pomembno vlogo pri iskanju pogrešanih in rešili kar nekaj življenj.
Česa takega nismo videli še nikoli
V Turčijo se je odpravil z madžarsko ekipo. Z eno nogo je bil že na smučarskih počitnicah, ko so ga poklicali kolegi iz Madžarske. Ni dolgo razmišljal, čas je namreč v takšnih trenutkih odločilen za morebitne preživele, se je odpravil na brniško letališče in s prvim letalom – na račun turške ambasade, ki je takoj priskočila na pomoč – odletel v Turčijo. Tam se je dobil z madžarsko ekipo. Ta je štela 21 članov, s psi in vso tehnično podporo za iskanje in izkopavanje ljudi izpod ruševin. Na letališču so dobili manjši avtobus in ga obdržali do konca misije. Čeprav misliš, da si v življenju videl že marsikaj hudega, te nič ne more pripraviti na katastrofo, ki jo vidiš na prizorišču, pravi. Mesto Hatay, kamor so se odpravili, ki naj bi imelo 600.000 prebivalcev, v resnici pa naj bi jih v njem živelo milijon in pol, je bilo porušeno do tal. »Česa takega nismo videli še nikoli, razsežnosti takega potresa si ne moreš predstavljati niti v sanjah. Na prizorišče smo prišli med prvimi in pomagali narediti oceno terena. Iskali smo ruševine, kjer bi lahko našli preživele.«
Vabimo vas, da si celoten prispevek preberete v reviji Jana, št. 8, 21. 02. 2023.
