Odnosi med materami in hčerami so večna uganka. Eni se ji zmorejo bolj, drugi manj približati. To je odlično uspelo ameriški avtorici knjige Hrepenenje po mami (Mladinska knjiga), Kelly Mcdaniel, ki je našla prave besede za bolečino, ki vam ne da miru. Neotipljivo izgubo boste lahko končno začutile. Knjiga je zbirka znanja, ki ga je avtorica nabirala trideset let. Je sporočilo hčere drugim hčeram »o izročilu življenja s srčnimi bolečinami, ki so biološkega, psihološkega, družbenega in duhovnega izvora«.
Mnogo zgodb ranjenih žensk je slišala, toda z gotovostjo trdi, da »vse ženske s hrepenenjem po mami hrepenijo po istem: po ljubezni prav določene sorte – skrbni, varni, navdihujoči ...« Taki, ki je v otroštvu niso imele (dovolj). To je knjiga, ki bo zahtevala vaš čas, ker se vam bodo rane sproti odpirale in celile. Nekatere pa se morda ne bodo nikoli povsem zacelile, a boste v sebi začutile mir, ki bo nadoknadil zamujeno materinsko ljubezen in spremenil bolečino v polnejše življenje. In prosi nas, da ne postorimo vsega same. Dovolj dolgo smo bile osamljene.
Osredotočite se na trenutke, ko se vam ni več treba skrivati pod odejo sramu.
»Naj vam bo všeč ali ne, je spomin na vašo preteklost skrit v vašem telesu, varen pred vašo zavestjo.«
Mnoge ženske zaradi občutka dolžnosti ostanejo vse življenje ustrežljive in predane drugim ter nikoli zares ne zaživijo svojih potencialov in zasvetijo v svoji moči. Pa ni treba, da je tako. Sploh če vaše telo kriči, da že kaj ukrenite. Mnogih stvari se ne spominjamo, a se jih spominja naše telo; spomin je shranjen v naših celicah. Ta knjiga vas bo prisilila, da se boste spomnile. Boleče bo in nobena si tega prav zares ne želi. Neotipljiva izguba je tisti občutek, ko se vam zdi, da imate vse, pa vam še vedno nekaj manjka. Zaradi te knjige se ne boste več skrivale pod odejo sramu.
»Naša ženska telesa so, ne da bi se tega zavedale, kar naprej na preži, kot da bi tiho brnela. Spolni alarmni sistem nas ohranja v pripravljenosti na morebitno zlorabo, ker vemo, da je možna, zato jo pričakujemo.« Samo zato, da ostajamo na varnem, smo pripravljene popustiti in ugoditi tujim potrebam po hrani, seksu, oboževanju. Česa vsega se priučimo, da se izognemo katastrofi! Popuščamo z namenom. Tudi seksamo, kadar nam ni do tega. »Potreba po ugajanju nekomu, ki ima moč (pravo ali navidezno), je naš biološki odziv, zamrznitev-prilagoditev na nenehen kroničen strah.«
Kaj je to hrepenenje po mami?
Hrepenenje po mami je neke vrste lakota, s katero živite: lahkota po določeni vrsti ljubezni. Skriva se v molku in sramu. Treba je opraviti pogumen korak do ljubezni, ki jo potrebujete in si jo morate vzeti, piše avtorica. »Hrepenenje po mami je rana desne strani možganov. Jezik te polovice se izraža s telesnim stikom, s kakovostjo pogleda, s tonom glasu in ritmom odzivanja.« Ko bomo enkrat razumele, da nam je mama lahko dala samo toliko, kolikor je zmogla, in na edini način, ki ga je poznala, ne bomo več obtoževale.
Če nam ni dala dovolj ljubezni, se nas hrepenenje po ljubezni vztrajno drži. To se, kot piše, vidi v tem, da nepotešljivo hrepenimo po ljubezni, ki je nikoli ne najdemo. Hrepenenje po mami zlahka zamenjamo za koprnenje po romantični ljubezni. V resnici, piše avtorica, gre za ljubezen, ki je nismo prejeli v otroštvu. »Hrepenenje po mami ni motnja, ampak poškodba – čustvena rana, ki jo v zgodnjem razvoju povzročijo nezadostna materinska skrb, varnost ali vzgoja.«
Pojasni, da če tega ni bilo, se nismo mogli naučiti ljubiti sebe. Lahko, da se tega sploh ne zavedamo. »Hrepenenje po mami je del širšega problema, ki v ženskah zbuja strah in zmanjšuje njihovo zmožnost, da bi zaščitile sebe ali svoje hčere … Deklica se lahko sooči z marsikatero grožnjo, če ve, da ji bo mama stala ob strani.« Toda ali ji mama lahko vedno stoji ob strani? Kako naj mama vzgaja svojo hčer, ki živi v patriarhalni družbi? »Ponotranjenje patriarhalne ideologije ni razumski proces. Ne odločamo se zavestno, da se bomo razvrednotile ...« In te rane se prenašajo iz generacije v generacijo. Po ženski liniji. Mame svoje stiske prenašamo na hčere.
Vabimo vas, da si celoten prispevek preberete v reviji Jana, št.8, 21. 02. 2023.
