Nas je v galeriji, ki so jo odprli leta 2020, sprejel Jožefov vnuk Marjan Zupan, ki je pred osmimi leti po svojem pokojnem očetu Danielu prevzel skrbništvo nad jaslicami in vodenje po galeriji. »Moj oče je bil nad dedovimi jaslicami, ki so res nekaj posebnega – vse figurice in sto ovčic je izdelanih iz lipovega lesa, ded je 'izumil' tudi več kot deset različnih načinov za premikanje figuric – tako navdušen, da je mojo mamo Silvo prepričal, da 20 let po dedovi smrti v hiši uredimo poseben prostor.« Zupanova sta jaslice najprej postavila na podstrešju hiše, deset let pozneje pa sta zgradila poseben prizidek in v njem je nastala družinska galerija.
Zaradi jaslic imel probleme z oblastjo. Jožef Ribnikar je bil mlad čevljar, ko se je z enim od prijateljev začel pogovarjati, da bi naredila jaslice. Kot samouka in popolna začetnika, je povedal Marjan, sta za material izbrala glino. »Ker nista bila vešča dela z njo, so jima jaslice razpadle. Prijatelj je po tem prvem porazu obupal, ded pa ni odnehal. Začel je tuhtati, kateri material bi bil primernejši za začetnika. Ker je bil spreten z rokami, je poskusil, kako mu bo šlo rezljanje iz lesa. Izbral je lipovega, ker je mehak, in izrezljal svojo prvo 25 centimetrov veliko figurico. Ker mu je tako dobro uspela, je nadaljeval. Leta 1935 je bilo figuric dovolj, da jih je postavil v eni od sob v svoji hiši. Potem je jaslicam vsako leto še kaj dodal.« Kmalu se je glas o teh posebnih jaslicah, kjer so se nekatere figure gibale, razširil in postale so prava atrakcija. Domačini, pove Marjan, so stali v vrsti, ko so čakali na ogled. Po drugi svetovni vojni pa jaslice niso bile prav po volji tedanji oblasti, zato so Jožefa večkrat poklicali na zagovor. »Ded je tja vsakič prinesel izrezljano štafeto mladosti, ki jo je naredil po naročilu, in spustili so ga brez kakršnekoli kazni.« Marjanu so mama, teta in stric pripovedovali, da je z jaslicami živela vsa družina. Njegova mama se je rodila sedem let po tem, ko je ded izrezljal prvega pastirja, se je pa tega zelo dobro spominjal njegov stric Vinko. »Takrat je imel pet let in oče ga je vzel s seboj v gozd odrezat lipovo vejo. Ko je bil star 11 let, je izdelal svoje prve jaslice. Kasneje je dopolnil očetove, naredil pa je tudi veliko svojih. Ene so postavljene v naši cerkvi, razstavljal pa jih je tudi drugod po Sloveniji in v Italiji. Upodobljene so celo na eni od poštnih znamk. Naše so bile pred leti predstavljene v knjigi, kjer so jih označili kot ene večjih in zelo dodelanih, in pa v enem od dokumentarnih filmov TV Slovenija.«
Več v Jani, št. 51, 20. 12. 2022
