Na inštitutu je okoli devete ure zjutraj pred sprejemnim pultom dolga vrsta bolnikov. Že dolgo ne ugibam več, kakšne bolezni imajo ljudje okoli mene. Na Onkološkem smo vsi zaradi enakega razloga, vsi imamo raka. V zraku čutim neko solidarnost med nami, nihče izmed bolnikov ni zoprn, nihče se ne preriva. Vsi potrpežljivo stojimo v vrsti, vsi smo v isti negotovi poziciji, nihče izmed nas ne ve, s kakšnimi občutki se bo vračal domov. Po približno pol ure pridem do pulta, čisto sem zadihana in prepotena, sestri predam papirje in se delam, da je moja prisotnost na oddelku nekaj najbolj običajnega. Pošlje me nadstropje nižje, v dnevno ambulanto, počasi in pazljivo sestopam po gladkih kamnitih stopnicah, zlizanih od tisočerih stopinj bolnikov in zdravniškega osebja, ki so jih pred mano prehodili v boju za svoja in tuja življenja. Trdno se držim za leseno ograjo, moje noge so precej mehke in res nimam želje, da bi se zložila po teh nevarnih stopnicah. Še vedno se tako kot prej trudim, da ne uporabljam dvigal kot prvo in edino prevozno sredstvo v stavbah. Žal gre po stopnicah navzdol mnogo lažje kot navzgor. Enako kot v življenju, pot navkreber je naporna, sestopanje pa hitro in nevarno. Živčna sem, ne vem, kaj me čaka. Doslej je kemoterapija potekala tako, da sem ure in ure ležala v sobi med ljudmi, ki so bili videti napol mrtvi. Nihče izmed njih ni kazal želje po pogovoru, vsi so bili zaviti vase, v svoje bolečine, strah. Večina je skušala spati, da si naberejo moči za dihanje, drugi so gledali nekam v strop. Tudi sestre so bile redkobesedne. Ni bilo prijetno vzdušje, moram priznati. Še manj optimistično.
Zato je moj prvi prihod v dnevno ambulanto eno veliko prijetno presenečenje.
Že na vratih čakalnice zaslišim veselo glasbo z radia, ki je nisem nikoli slišala na inštitutu v vseh teh mesecih, kar se intenzivno druživa. V večji svetli sobi, kamor vstopim, je približno deset postelj na eni strani in še enkrat toliko počivalnikov na drugi. Vsa ležišča in sedeži so polni ljudi, soba je polna žuborenja besed, opazim, da v ambulanti prevladujejo pretežno starejši bolniki. Sestre lahkotno letajo od enega do drugega, nastavljajo stojala s stekleničkami in jih pikajo v roke. Bolniki čez nekaj časa vstanejo, zapuščajo ambulanto, olajšano pozdravijo preostale z nasmehom, takoj za njimi vstopijo naslednji bolniki, zasedejo prvo prosto ležišče, sestra privleče novo stojalo z medikamenti, zaviha rokav, se spodbudno nasmehne in rutinirano vdene iglo v žilo. Okoli mene je živžav kot na avtobusni postaji, bolniki ves čas vstopajo in zapuščajo ambulanto. V zraku ne voham depresije, sestre se šalijo in pogovarjajo z bolniki, soba je polna življenja. Nekateri bolniki so priklopljeni na zdravila pol ure, drugi uro ali več. Simpatična svetlolasa sestra mi s spretnim zamahom vdene iglo v roko in razloži, da moram biti pozorna na žile: »Danes sva imeli srečo, da je šlo tako gladko. Vedno tanjše žile imate zaradi kemoterapije. Zaradi tankih sten vene večkrat pokajo in potem je to lahko problem.« V glavi zagledam prizor, kako mi pokajo žile, vedno bolj so podobne nekakšnim cedilom, skozi katera moja kri prši na vse strani. Gulp. Na nos imam poveznjena sončna očala, čeprav je zunaj megla. Ne da bi se igrala neko zvezdo, ki noče biti prepoznana, to ne. A zjutraj sem se zbudila z veliko modrico na levem očesu. Kot bi me nekdo močno vžgal po njem. Ni mi jasno, kaj se je zgodilo. Ne spomnim se, da bi se ponoči kam zaletela z glavo. Ker me nič ne boli, kaže, da so mi žilice okoli očesa popokale iz neznanega razloga. Še meni se zdi ta modrica neverjetna, a je nimam čemu drugemu pripisati kot posledicam dosedanjih kemoterapij. Gledam svojo podobo v ogledalu in ne morem verjeti očem. Podobna sem zadrogirani serijski morilki, ki je po dvajsetih letih zapora na svojem prvem izhodu. Če grem taka med ljudi, bo vse pobralo od radovednosti. Zato sončna očala.
Več v Jani, št. 51, 20. 12. 2022
