Maja Kotar, 28 let, Ljubljana:
Dovolj je besed, čas je za družbeni premik
Diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij dela kot grafična oblikovalka in oblikovalka gline, slednji se zadnja leta čedalje bolj posveča. Med prijavljenimi na razpisu za program Mladi Rog je pristala med srečnimi izbranci in tako to leto zadovoljna preživela v Rogu; tam je imela zagotovljen prostor, podprli so jo z materialom, na voljo so bili mentorji, skratka podpora, kakršne si umetnik lahko le želi. Glina in grafično oblikovanje sta dve veji ustvarjanja, s katerima se preživlja, in v svojem delu, čeprav ni stabilno in čeprav status samostojnega podjetnika prinaša tveganja, uživa. Ker se v klasični službi ne bi počutila dobro, mora sklepati kompromise – tega se zaveda in pravi, da se je treba dobro organizirati, razpršiti na različne projekte, za »nagrado« pa lahko dela, kar želi.
»Svojo pot sem si od nekdaj zamišljala v ustvarjalnem poklicu – to znam in to mi gre, čeprav sem se v življenju res že naposlušala tega, da se od umetnosti in ustvarjanja ne da živeti. Ampak ustvarjanje je del mene, tega ne morem kar tako pozabiti. Verjamem, da lahko tudi tako uspem. Seveda včasih razmišljaš, kako boš preživel, ampak treba je veliko delati, pa nekako gre.«
Položaj mladih na trgu svobodnih in ustvarjalnih poklicev ni lahek. »Ko izračunaš prispevke, najemnino in stroške, ti visoka številka vzame sapo. V našem poklicu in statusu tudi nimaš vsak mesec zagotovljene vsote. Za nekoga, ki začenja, so takšni pogoji nenormalni. Zato jih tudi veliko dela na črno, saj drugače ne morejo preživeti. Veliko tistih v ustvarjalnih poklicih ima še dodatno službo, ki jim zagotavlja reden mesečni zaslužek – večinoma delajo kot natakarji in dostavljavci,« razlaga njihovo stvarnost Maja, ki ima svojo blagovno znamko Mala Maja, pred tremi leti pa je odprla tudi spletno trgovino s keramičnimi izdelki. »Trenutno je moj primarni trg Slovenija, a pride kakšno povpraševanje tudi iz tujine. Nisem se dovolj osredotočala na tuji trg, težko je ustvarjati in voditi posel – za to potrebuješ čas.«
Nemčija, obljubljena dežela?
Kot študentka je bila na izmenjavi v Pragi, pol leta pa je v grafičnem oblikovanju delala tudi v Nemčiji (po prijavi na razpis), nato je lahko z nemškimi delodajalci sodelovala iz Slovenije, zato se je preselila nazaj pod Alpe. »Ko živiš nekje drugje, ugotoviš, da doma ni tako slabo. In ko sem nekaj časa v Sloveniji, me spet navdajo občutki ter misli, da doma ni tako lepo, kot sem se tega spominjala v tujini,« opiše zanimivo razdvojenost.
Ko se ji je ponudila priložnost za delo v Nemčiji, so ji predvsem tisti iz starejše generacije govorili, kako fino je, da bo lahko šla v deželo priložnosti, a ... »Opazila sem, da se spopadajo z enakimi problemi kot pri nas, na vsakem področju je razsulo: od stanovanj do javnega transporta, zdravstvenega zavarovanja ... Plača je že boljša, a življenjski standard ni tako dober, kot bi si mislili.« Trenutno zato ne razmišlja o ponovnem premiku čez mejo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, 3. december 2024.
