To je intimna družinska zgodba, pripovedovala nam jo je babica, ki je želela ostati anonimna. Predvsem zaradi skrbi, da bi z razkritjem zaznamovala vnuka, ki mu želi le najboljše. Še vedno je zelo živ spomin na njihovo zadnje druženje in med pogovorom babici ni lahko, tudi solze pritečejo.

Z možem imata sina, ki se je poročil s tujko, ta prihaja iz povsem drugačnega kulturnega okolja. Po prihodu v Slovenijo sta mlad par sprejela pod skupno streho, imela sta svoje stanovanje v družinski hiši. »Ne sin ne snaha nista hodila v službo, v resnici sta živela na najine stroške, tudi kuhala sva midva, večinoma sta se prehranjevala pri naju. Ko se je rodil vnuk, se je to nadaljevalo, čeprav sem pričakovala, da se bodo želeli osamosvojiti. Pa se niso, še naprej so bili na najinih ramenih. Glede skrbi za otroka sta bila nekako razpuščena, včasih sta lepo skrbela zanj, drugič sta ga prepuščala samemu sebi; to sem skušala pripisati drugim navadam, običajem, kulturi. Z zgledom sem želela snahi pokazati, kako je pri nas, da peljemo otroka na kakšno dejavnost, telovadbo, med vrstnike, ga vpišemo v vrtec ... Prva štiri leta sva se z možem res veliko ukvarjala z vnukom.«

Če želita videti vnuka, plačajta. Jasno je, da se je fantek nanju močno navezal, in takrat se je začelo ljubosumje mlade mamice. K njej je v tistem obdobju prišla živet njena sorodnica in ostala pol leta. »Snaha mi je zamerila, ker njeni sorodnici nisem uredila službe. Nisem ji mogla dopovedati, da to ne gre tako. Ko sva jo opozorila, da bo morala sorodnici po petih mesecih bivanja začeti urejati status, dokumente za bivanje v Sloveniji, pa so se začeli odnosi krhati, češ da sva nesramna. Tudi to, da je bil vnuk strašno rad in veliko pri naju – kadar je odhajal od naju, je velikokrat jokal – je postalo zanjo problematično. In začele so se laži, spletke, zahrbtnosti – dobesedno smo se znašli sredi resnične mehiške telenovele.« 

Mlada družina se je odselila na drug konec države. »Odnosi so bili skrhani, vendar sva nekaj časa še hodila na obisk in tudi plačevala njihovo najemnino za stanovanje. Naposled pa je prišlo do tega, da nisva bila več dobrodošla, samo denar naj bi še pošiljala. Temu sva se z možem uprla. No, vsaj z vnukom bi imela stik, ampak tega sta potem sin in snaha začela pogojevati s prepisom premoženja oziroma da bi jima kupila hišo ali stanovanje na tistem koncu države. 

Ko sta stara starša takemu predlogu odkimala, češ, tako pa ne bo šlo, sta starša dejala: v redu, potem pa vnuka ne bosta več videla. »Ampak vseeno sva bila sinu pripravljena pomagati do nepremičnine, a le če se zaposli in prevzame del posojila. A sin ni bil za to, ker on kredita pa že ne bo imel.« Tako sta stara starša prenehala financirati mlado družino.

Otrok je nehal govoriti. Po njihovi selitvi v drug kraj, stran od dedka in babice, so se v vrtcu začele težave. »Vnuk se je povsem spremenil, nehal je govoriti. Prosila sem sina, naj vnučka pelje na preiskave. Tega starša nista storila. Takrat mi je prekipelo in z možem sva šla na center za socialno delo.« Po posredovanju centra sta starša naposled otroka le peljala na pregled, nista pa dovolila vseh predvidenih zdravstvenih postopkov. Tako se je začel babičin strah, kaj se dogaja z otrokom in kaj vse še bo, krepiti.
Na centru za socialno delo (CSD) sta torej sprožila postopek. »Odločila sva se, da se bova borila za najino pravico kot tudi pravico vnuka do starih staršev. Na CSD so nama najprej ponudili mediacijo, sprejela sva jo, staršev pa na razgovor ni bilo. V postopkih so bili na CSD prijazni, a čutila sva, da naju ne razumejo povsem. Da ne gre le za najino igro z vnukom, ampak za mnogo več.« Ampak četudi bi se želela stara starša z vnukom »le« igrati, ga peljati »samo« na sprehod, je mar s tem kaj narobe? Mar ni to koristno za otroka, še posebej ker je bil na stara starša navezan? »To je najin edini vnuk in zelo ga pogrešava, hudo nama je, strah naju je, ker ne veva, kaj se z njim dogaja – vsa ta leta. Našega fanta pa kar ni. Ni ga,« pove babica.

Več v Jani, št. 51, 20. 12. 2022