Ste takoj po zaključenem študiju teologije in filozofije začeli s službo v vojski?
Ne, po študiju sem se ukvarjal z vsem drugim. Kot otrok oziroma mladostnik sem si želel postati duhovnik. Življenje me je pripeljalo do tega. Oče je imel zelo velike težave z alkoholom (pred petimi leti je umrl, op. a.), mama je pri mojih 13 letih naredila samomor. Svojo družino sem našel v cerkvi, mamo v Mariji, očeta v Bogu, v župniji sem se počutil sprejetega, začel sem ministrirati. Prej sem sicer hodil v cerkev, se pripravljal na birmo, ampak nisem čutil tako močnega osebnega nagovora. Po taki bridki izkušnji pa iščeš odgovore in ta svet mi jih ni dal. Zakaj se mi to dogaja, zakaj je moja mama naredila samomor, zakaj je oče tako oddaljen in mi ne more priti naproti ... Odgovorov na te zakaje ne moreš najti v tem svetu. Ko zdaj gledam nazaj, se zavedam, da sem moral res biti odprt, da sem jih našel v cerkvi, da sem našel smisel na križu; da je trpljenje vedno tisto, ki te spremlja v življenju, te utrdi in vedno pripelje do praznega groba, do konca. Lahko bi zabredel, padel v droge, ampak nisem imel razloga, kot mladostniku mi je dal smisel Jezus. Vera ima vedno dve stopnji: kaj mi Jezus da, druga stopnja je pa to, da sem postal podoben njemu, da v meni drugi vidijo Gospoda. To je naša pot. Saj sem božji otrok, tudi jaz sem dete v jaslih.
Četudi morda marsikdo ne razume, kako ste lahko našli v cerkvi ali v bogu vse odgovore, je to vsekakor lepo slišati. Ker vas je to rešilo.
Trpljenje je treba osmisliti. Mi imamo na tem svetu težave s tem – nihče noče trpeti, nihče ne želi, da ga kaj boli, vsi hočejo vedno udobje, vsi se hočemo imeti fajn. Ampak to ne gre. Treba je zavzeti stališče do trpljenja. Kakšen odnos imam do trpljena? To trpljenje ima smisel! Če ne bi dal vsega tega skozi, danes ne bi bil takšen, kot sem. Ne bi bil diakon, delal v vojski, imel takšne žene ... Moja pot me je pripeljala do sem in sestavni del poti je trpljenje. Kot mladostnik sem edino v cerkvi našel odgovore, zakaj je ta pot taka, da pelje proti cilju, ki so nebesa, in da na tem svetu ne more biti vse lepo.
Ko sem povedala, da grem na pogovor z diakonom, skoraj nihče ni vedel, kdo je to.
Kljub teološki izobrazbi tudi meni še pred nekaj leti ni bilo povsem jasno. Diakonstvo so mi predlagali in je lep odgovor v tem svetu, kjer pravijo, da bi morali biti duhovniki poročeni. Ampak celibat se ne more ukiniti in mislim, da je prav, da je. Če si pravi duhovnik, je skoraj nemogoče, da si še dober mož in dober oče. To tudi sam izkušam: bolj ko se bližajo družinski prazniki, manj sem doma. Ko pride božični večer, grem najprej k prvi maši, nato k maši za Rome, sledi še polnočnica in mene ni doma; na najbolj svet, družinski večer mene ni doma! To je za mojo ženo težko in žena duhovnika bi se soočala s še več odsotnostmi (pogrebi, obiski, pogovori, skupine ..., vse se odvija popoldne). Sam se zelo trudim, da ne bi zanemarjal otroka in žene. Diakon je dopolnitev duhovništva in na diakonskem posvečenju je škof lepo povedal: duhovniki pridigajo v cerkvi, diakon pa je tisti, ki je na pragu cerkve, razume ljudi in jih povabi notri. Ker poznam duhovnike, lahko z gotovostjo rečem, da nihče med njimi ne more razumeti tega, kako je, kadar je moja žena slabe volje, kaj pomeni, kadar je otrok bolan, kaj če se zgodi oboje skupaj in sem še jaz tečen? Te družinske dinamike ne moreš razumeti s pomočjo knjig. To lahko doživiš in diakon lahko o tem pričuje.
Diakonstvo je torej popolnoma prostočasna dejavnost?
Tako je. Najprej ti povedo: plačan ne boš nič. To je čisto poslanstvo – ali se čutiš nagovorjenega ali pa ne. In svoje razdajanje ljudem še kako dobiš poplačano! Med laikom in mano je edino ta razlika, da lahko podeljujem krst, vodim pogreb (brez maše zadušnice) in poroko. Pa pri oltarju imam več pristojnosti, tam je moje mesto. Zelo lepa priložnost za diakona pa je branje evangelija in pridiganje. Ravno to se mi zdi krasno, da lahko ljudi nagovorim kot oče in mož.
Za nedeljsko pridigo se začne duhovnik ali diakon pripravljati v ponedeljek: bereš, premišljuješ in iščeš, kje bi lahko v to dal sebe, svoje življenje, le tako si lahko pristen, da ljudje začutijo, da jih zadene, da jim postavim ogledalo. Pridiganje je čas, ko pogledamo sami vase.
Se morebiti že pripravljate na božično pridigo?
Ne, se pa pripravljam na nedeljsko (4. adventno) in razmišljam, kaj bi povedal o tem, da je Jožef želel napoditi nosečo Marijo. Kako bi bilo moškemu, ki izve, da je njegova partnerka noseča – z drugim. Ne moreš mu reči, da je zanosila od svetega duha.
Kaj bi bilo vaše sporočilo ljudem za božič? Ne vem, ali smo se ga še sposobni iskreno veseliti, zakaj bi se ga ...
Ljudje bi se morali naučiti darovati. Pri tem prazniku je kup darovanja. Že sama družina zahteva darovanje. Moj odnos z ženo zahteva, da se jaz darujem njej in ona meni, imam otroka, zato se moram darovati otroku. To darovanje mora biti iskreno. Za praznike pričakujemo, da bomo nekaj dobili, nihče pa ne razmišlja o tem, kaj bom daroval. Pa ne darila, ampak sebe. Edino darovanje ljubezni ima tisto moč, ki stvari postavi na svoje mesto. Do takrat iščemo in smo nezadovoljni. To sem se naučil pri Romih. Toliko mi dajo! In tega se ne da kupiti. S tem ko darujemo svoj čas, sebe, darujemo vse. Naučiti se moramo darovati drug drugemu. Ker tukaj ni matematike.
Več v Jani, št. 51, 20. 12. 2022
