Se kar steni smejim. Iz enega od skupnih prostorov Upokojenskega društva Rakek je prihajala razposajena country glasba. V rdeče-mavričnih oblačilih se je urno vrtelo deset plesalk, enajsta, Jelka Beber, je bila tisti dan odsotna. Ritmi in pa njihova dobra energija so še mene potegnili v gibanje. Prav ta energija, so povedala dekleta, je gibalo njihove skupine. Ne glede na to, kakšne volje pridejo, jih skupina vedno spravi v dobro razpoloženje. Za dvigovanje vzdušja se je kar sama »javila« Milena Kranjc, blagajničarka skupine, ki je že po naravi vedra in nasmejana. »Med plesom jih vedno malo 'motim', da se nasmejejo,« se je navihano smejala. »Kar naprej tuhtamo, kako bomo šle levo ali desno, pa potem pozabimo na nasmeh. Jaz ga še doma treniram, se kar steni smejim. Če je med nami dobra energija, jo gledalci občutijo in kakšne napake med plesom še opazijo ne.«
Mavričarke. Plesati so začele pred petimi leti, najprej v okviru domačega društva upokojencev z učiteljem plesa. Potem pa jim je bilo tako lepo, da so želele več, zato so se pred skoraj tremi leti osamosvojile. Taktirko je prevzela Marija Španič, upokojena medicinska sestra, ki pravi, da zdaj zares uživa življenje. Poleg Mavrice, tako se imenujejo, obiskuje še country plese v vrsti, letos pa je postala novopečena ribička. Za ribarjenje v Cerkniškem jezeru, čarovniško jezero mu pravi, jo je lani navdušil vnuk. Marija nenehno brska po Youtubu za raznimi plesi, ki bi bili primerni za Mavrico. »Vse naštudiram, se doma plesa naučim najprej sama, na plesnih pa mi ga preostale pomagajo dodelati.«
Ni izgovora za ples. Srečujejo se dvakrat na teden, ure plesa so zanje svete, ples je zadnje, kar bodo izpustile, so zatrdile. Nekatere so namreč vse življenje čakale na te trenutke. »Ko sem bila mlajša, sem hodila v plesno šolo Urška, vendar se nisem naplesala. Zdaj uresničujem svoje sanje,« nam je zaupala Fani Černigoj. Tako kot Tonka Šlajnar, ki je začela v folklorni skupini, v Mavrici pa najde sprostitev za dušo. Majda Šušteršič je prav tako z veseljem izkoristila možnost učenja plesa, ko sta se z možem po upokojitvi preselila nazaj v rodne kraje. Najprej sta leta plesala skupaj, zdaj pa že nekaj let pleše v ženski skupini, moža je namreč medtem, žal, izgubila. »Sem med najstarejšimi, pa vendar čutim, da starost ostaja za mano. Ples je najboljši recept za počasno staranje.«
Za gibčnost misli. S plesom si napolnijo dušo, ples je smeh, druženje, predvsem pa gibanje, ki je v teh letih tako zelo pomembno. »Ples je zdrav v vsakem pogledu, z njim pridobiš, ne da bi se sploh trudil,« je prepričana Marija Ogrinec, najstarejša med njimi, ki ples obožuje že od majhnega. Dolga leta je poučevala izrazni ples, ko se je preselila na Rakek, pa si je rekla, da je vse življenje učila druge, zdaj je pa sama lahko enkrat učenka. »Ples mi je povrnil mladost,« je kar žarela. Pravijo, da je ples tudi izredno dober za izboljšanje spomina. »Zapomnile smo si devetnajst koreografij. Ne le da smo gibčne, ples ohranja tudi gibčnost naših misli. To ni moja edina dejavnost, bi jo pa najteže opustila,« je dejala Anica Truden.
Več v reviji Jana št. 41, 11.10.2022
