Pred dvema tednoma je potekala šesta mednarodna konferenca o specifičnih učnih težavah, na njej so se zbrali slovenski in tuji strokovnjaki s področja duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Predstavili so veliko raziskav o covidu in šolanju otrok ter potrdili, da smo imeli v Sloveniji najdlje zaprte šole, kar seveda vpliva na populacijo naših otrok. »Pri zaprtju šol ne gre samo za manko pri učenju, temveč je nastal tudi manko pri socializaciji, fizičnih kontaktih, družabnosti. Naši otroci so utrpeli veliko izgubo tudi zaradi tega; saj se ne učiš samo od učitelja, temveč tudi od sošolcev, opazujemo se, primerjamo, raziskujemo, delamo v skupinah, parih. Zdaj je nastopilo obdobje okrevanja po epidemiji. Zaradi epidemije smo po eni strani izgubili stik, na drugi pa smo spoznali orodja, s katerimi lahko otroke dosežemo. Pa tudi prišli smo do jasnega sklepa, da zapreti šole – nikoli več!«
Da šol ne smemo nikoli več zapreti za tako dolgo, je gotovo naša največja lekcija.
Da. Saj nekateri starši rečejo, da je zaprtje koristilo njihovemu otroku, ampak to velja le za malo otrok, predvsem za tiste, ki imajo socialno anksioznost, ki se bojijo družbe, se ne znajdejo s sošolci, ki nimajo toliko spretnosti pri navezovanju stikov, reševanju konfliktov. Pa tudi za kakšne otroke s spektroavtistično motnjo, ki so senzorno tako občutljivi in jim je lahko v učilnici, telovadnici težko ali pa je zanje že glasen učitelj velik izziv, da preživijo šest ur v šoli. Ampak človek je socialno bitje in tudi takšni otroci zmorejo določene socialne veščine.
Omenili ste, da je v šoli zelo pomembno tudi učenje od vrstnikov. Kako pa je s tistimi otroki, ki se šolajo doma? Število teh narašča in v znanju se povsem kosajo z otroki v šoli, kaj pa pomeni zanje ta odsotnost stika z vrstniki? Je dovolj, da ga dvakrat na teden starši peljejo na popoldansko dejavnost, kjer je v stiku s sovrstniki?
Ne, ni dovolj. Pri svojem kliničnem delu opažam, da tudi otroci, ki imajo urejeno šolanje in možnost popoldanskega udejstvovanja na različnih aktivnostih, so po drugi strani prikrajšani za zelo temeljne izvršilne funkcije: načrtovati, kdaj grem od doma, koliko časa bom tam, kaj moram vzeti s seboj ... Vse to namesto njih počno starši, ki so taksisti, odpirajo vrata, otrok samo sede v avto, dostavijo ga v neko zaprto skupino. To je nekaj povsem drugega kot dopoldansko življenje v šoli, kjer gre za različne skupine, različne učitelje, različne situacije: pred šolo, v šoli, v jedilnici. Za naše otroke pogosto rečemo, da živijo v drugačnem času, ampak osnovne stvari ostajajo – da si človek in da čutimo enako. Otrok si pri učitelju želi dvojega: da ga spoštuje in da ga ima rad kot svojega sogovornika. Da ni tega odnosa: jaz kot učitelj vem vse, ti pa nič ne veš. Če otroka povabiš v delovni odnos z nekim ciljem in če začuti, da delata za isti cilj, gre za popolnoma drug odnos.
V Sloveniji imamo več kot 450 šol, in čeprav imamo enotni šolski sistem, se šole med seboj v delovanju zelo razlikujejo. Imamo šole, ki ogromno naredijo za otroke in živijo v tem, da jih različnost bogati. Kar pa ne pomeni, da je treba na inkluziji (vključenosti) vztrajati za vsako ceno. Včasih se otroci res tako težko učijo in težko prilagodijo, da je zanje bolje iskati specializirane ustanove.
Otroci se razlikujejo ne samo po okolju, iz katerega prihajajo, temveč tudi po tem, kako so prišli na svet. Nekdo z lahkoto, drug s težkim porodom, lahko s poškodbami ... Včasih takšni drugačni začetki pustijo posledice – na motnji pozornosti, koncentraciji. Po drugi strani pa so otroci s specifičnimi učnimi težavami tudi nadpovprečno inteligentni, imajo le drugačno predelovanje informacij – pravimo, da niso nevrotipični; to niso otroci, ki so nesposobni, so le razvojno nevrološko drugačni. Ne gre za lene otroke, kot pogosto slišimo, ali otroke, ki ne znajo poslušati. Ne, to so otroci, ki imajo manko pri določenih spretnostih, kot so branje, pisanje, matematika, lahko s koncentracijo, pozornostjo, motorično nespretnostjo.
Šolski sistem pa tudi pri takih otrocih ne popušča?
Če imaš eno specifično učno težavo, je že rizično, saj šolski sistem od tebe zahteva enako kot od vrstnikov, čeprav v osnovi nisi enak. V resnici pa redko najdemo otroka, ki ima samo eno učno težavo, večinoma gre za sopojavnost. Že ena težava pa je v štartu preveč. Požene te v začarani krog: učiš se, a dobiš slabo oceno, pa se učiš še enkrat in spet ni uspeha, nato začne otrok dvomiti o sebi, se spraševati, ali sem neumen, sledi padec samopodobe.
In mi imamo veliko potopljenih otrok, ki niso imeli možnosti. Lahko da so bili pripravljeni, a niso zmogli pokazati znanja, ali pa so imeli težko situacijo doma ali med sošolci. Naberejo se slabe ocene, otrok si misli, da res ni vreden, zato se začne pojavljati bodisi agresija do sebe bodisi do vrstnikov. To pomeni neustrezno vedenje. Na tak način se osnovnim učnim težavam pridružijo še vedenjske težave in otroka v sistemu izgubimo. V svetovalnih centrih lahko takemu otroku pomagamo.
Če ga dovolj hitro diagnosticirate oziroma zaznate. Do odločb je zaradi čakalnih dob tudi težko priti.
To trpljenje otroka je res lahko zelo dolgo, ampak v Sloveniji imamo že 15 let dobro sistemsko postavljen koncept učnih težav v šoli s petimi koraki. Šele ko izčrpamo sistem pomoči na šoli, se lahko pogovarjamo o intenzivnejšem programu pomoči, ki ga zagotavlja odločba.
Vendar so še vedno šole, ki ta koncept ali slabo poznajo ali pa slabo izvajajo. Prvi korak je učitelj, ki za otroka z učnimi težavami poskusi prilagoditi navodila. Če to ni dovolj, sledi drugi korak – šolska svetovalna služba, ki otroka še pogosteje opazuje in dela z njim. Lahko, da tak otrok izven razreda dela bolje (ker ni hrupa, sošolcev ...). Tretji korak je individualna in skupinska strokovna pomoč, in če po tem otrok ne napreduje, gre v zunanjo institucijo, kakršen je naš center na Gotski. Tu se ukvarjamo s timsko in procesno diagnostiko: ko otrok pride, se vključijo psiholog, specialni pedagog, lahko tudi logoped, pedopsihiater. Otroka opazujemo, primerjamo ugotovitve, in če gre za učne ali specifične učne težave, ki ga ovirajo, priporočamo tudi odločbo.
Pri tem včasih s šolami ne najdemo skupnega jezika, saj vidimo, da niso naredile vsega – nekateri otroci so še danes popolnoma prezrti in jih dobimo šele v petem ali celo osmem razredu.
Več v Jani, št. 41, 11. 10. 2022
