Na prvi pogled ni videti nič pošasten. Visok šestdesetletnik, sivobrad in očalast, z vencem sivih las okrog pleše. Tak profesorski videz ima. Aja, saj to tudi je, diplomirani psiholog, magister in srednješolski profesor. Oče dvanajstih otrok, sanjski moški vseh borcev za slovensko nataliteto. Ob njem je soobtožena, ženska bakrenih las, njegova druga žena. Med razpravo se enkrat obrne nazaj in se srečava z očmi. Leden pogled ima. Popolnoma brezizrazen obraz in mrtve oči.
Kot telenovela, samo resnično. Priimkov in imen ne bomo zapisali – zaradi vpletenih otrok, čeprav se vsaj nekateri pišejo drugače kot oče. Profesor in njegova žena sta obtožena nasilja v družini, zanemarjanja mladoletnih oseb in surovega ravnanja. Grozi jima večletna zaporna kazen.
Tole je zgodba, kot so jo v pričevanjih na sodišču doslej povedale profesorjeve žrtve – njegova prva žena, nekateri njegovi otroci in nekateri, zdaj že bivši, člani njegove »duhovne skupnosti«, ki jo nekateri imenujejo kar sekta. Profesor je člane novačil med svojimi dijakinjami in dijaki, ki so potem prihajali k njemu domov, pazili otroke, pospravljali, kuhali ... Ko so odrasli in se zaposlili, so mu morali dajati del svoje plače. Temu so rekli »služenje«. Nekateri so zanj vzeli kredit. Ali dva. Od njih je tako dobil na desetine tisočev evrov. Če so ga razjezili, jih je pretepel, ampak najhujše nasilje so morali prenašati prva žena in otroci. Dvanajst jih ima – ena od hčera je umrla v prometni nesreči – z vsako od obeh žena po šest. Druga žena, nekoč njegova dijakinja, mu je začela rojevati otroke, ko je bil še poročen s prvo. In so bili vsi skupaj kot ena velika nesrečna družina, ko je že živel z drugo materjo svojih otrok – od prve se je ločil in z drugo poročil šele več let pozneje – je prva žena vsak dan prihajala k njim gospodinjit, kuhala je in pospravljala, razvažala otroke na njihove obšolske dejavnosti, ker je bil, tako so izpovedale priče, to edini način, da jih je lahko sploh videla. Otroci ji niso več smeli reči mama, ta naslov je bil rezerviran za profesorjevo drugo ženo, njihovo mačeho. Otroci so morali očetu odgovoriti na vprašanje, katero bi si izbrali za mamo. Dva odgovora sta bila, pravilni in nepravilni. Profesor je medtem od prve žene še vedno dobival del njene plače. Polovico hiše, ki so ji jo kupili starši, je prepisala na moža, tik pred ločitvijo pa še drugo polovico. Sama je živela drugje.
Če bi se dogajalo v televizijski žajfnici, bi bržkone dvignili obrv in vzdihnili, kakšno bolno domišljijo imajo tile scenaristi!
Ne budite zmaja! Zakon profesorja in njegove prve žene sprva ni bil slab, o njej je govoril v presežnikih, a ko je njegova ljubezen do nje umrla, so izginile tudi lepe besede – žalil jo je in poniževal, neusmiljeno jo je pretepal, dokler ni še sama začela verjeti, da zares ni prav nič vredna. Enako surov je bil z njunimi otroki, tepel jih je, so izpovedali, z odprto dlanjo, lasal – včasih jih je za lase vlekel po tleh, da so si potem z glave vlekli šope izpuljenih las – in brcal. Lasanje je bilo tudi priljubljena metoda soobtožene, druge žene dobrega profesorja. Ta je vedno pazil, da ni puščal modric ali da so bile tam, kjer se jih je dalo skriti, a včasih se mu je malce ponesrečilo. Hvala bogu za korektor in sončna očala. Pogreba svoje hčerke se je prva žena udeležila z modricami na obrazu. Tudi korektor ne more skriti vsega.
Otroci druge žene so jo, kot kaže, bolje odnesli – deležni so bili več svobode in manj nasilja, čeprav je občasno padlo tudi po njih. Včasih so morali držati svoje polbrate in polsestre, ko jih je oče pretepal. Otroke ene matere je ščuval proti otrokom druge. Roke so morali tepeni otroci držati za hrbtom, braniti se niso smeli, ker je bilo potem še huje. Tudi jok ga je še dodatno razdražil. Za umrlo sestro otroci niso smeli žalovati, je pa oče od njih pričakoval, da bodo tolažili njega. Če je kateri od otrok v spanju zajokal, jih je skupil eden od preostalih, domnevni krivec za sorojenčeve solze. Ena od prič je povedala, kako je profesor ustavil otroški jok – z roko jim je pokril usta. In so potem nehali jokati, če so hoteli dihati. Vedno se je spravil na enega, drugi pa so morali gledati. Za vse so bili vedno sami krivi, jim je razložil oče, ker so prebudili zmaja v njem.
Rojena v nasilje. Najmlajša dva otroka iz prvega zakona sta bila rojena v nasilje, je na sodišču izpovedala ena od hčera. Med njenim pričevanjem so na priporočilo strokovnjaka iz dvorane odstranili njenega očeta in mačeho.
Ker drugega ni poznala, se ji je nasilje zdelo normalno, je pričalo zdaj že skoraj odraslo dekle. Ni vedela, da je lahko tudi drugače. Njej in sestri, obe sta bili takrat še otroka, je oče govoril, da sta kurbi. Če se je poškodovala, je očetu to prikrila, ker je vedela, da bi jo pretepel. Pretepala jo je tudi mačeha – potem ji je pa naročila, da ne sme nikomur povedati, in ji ponudila korektor. Na morju, kamor so vsako leto hodili na dolge počitnice, je morala pomivati posodo in čistiti, kopati in igrati pa se ni smela. Ko so se drugi kopali, jo je mačeha zaprla v šotor. Brati ni smela, ko jo je mačeha nekoč zalotila z izposojeno knjigo, jo je pretepla, je povedalo dekle, ki še vedno potrebuje pomoč psihologa. Prav tako kot njen bratec, tudi rojen v nasilje, ki zaradi hudih psihičnih težav že od otroških let hodi k pedopsihiatru. Njemu so strokovnjaki pričevanje odsvetovali.
Medtem pa na spletu še vedno najdete s. p. Psihološko in zdravstveno svetovanje njegovega očeta, v katerem profesor ponuja »alternativne oblike zdravljenja«.
Več v reviji Janašt. 37, 13. 9. 2022
