S to malo pošastjo je Rozina družina v vojni že od novembra lani. Vsi vemo, da so vojne drage in za seboj puščajo žrtve. Roza je v boju proti tem malim vampirjem porabila že okoli 4.000 evrov (z besedo: štiri tisoč!), njeni živci so napeti in ogrožajo njeno duševno zdravje, vojni pa še ni videti konca.
Ko slišim besedo stenica, me začne vse srbeti. Iskreno priznam, da je Roza v meni dobila empatično sogovornico. Imam namreč grozljivo izkušnjo z njimi. Ti mali krvosesi, ki se hranijo s krvjo, so me, nič hudega slutečo, napadli v indijskem Puttaphartiju. Najprej sem mislila, da so me napadli komarji, saj sem bila vsa popikana, srbelo je pa kot hudič! Ah, saj bo kmalu dobro, nanesla sem si nekaj hladilnega gela, ki običajno pomaga, takrat pa žal ni. Tisti piki so postajali vse večji, vneli so se, bila sem vsa v bulah, dobila sem visoko temperaturo. Vse bi še prenesla, če ne bi tako neznosno srbelo! Z razbolenim telesom sem se odpravila k zdravniku, pogledal me je, aha, bed bugs (posteljne stenice), je zamrmral, mi predpisal antibiotike, rekel namaste (indijski pozdrav) in sva opravila. Po desetih dneh jemanja antibiotikov ni bilo nič bolje. Bila sem obupana, premišljevala sem, da bi skrajšala svoje nameravano polletno bivanje v Indiji, ker od srbečice in bolečin skoraj nisem mogla več živeti. Pa sem se vseeno odpravila v Goo, ki je moj domicil med bivanjem v Indiji. Ko sem prišla tja, sem se odvlekla do moje indijske prijateljice. Bila je zgrožena, ko me je videla. Ročno me je strpala v avto in odpeljala k (pra)stari dermatologinji, ker če te ona ne bo pozdravila, te ne bo nihče, je še rekla. In sva šli. Stara gospa, izkušena dermatologinja, je ob pogledu name rekla samo aha, in že sem dobila odmerek kortikosteroidov v zadnjico. Kmalu je prišlo tudi olajšanje, počasi me je nehalo srbeti in boleti. Večno ji bom hvaležna, saj je nadloga začela počasi popuščati, po še nekaj injekcijah pa čisto izzvenela. Zaradi te osebne zgodbe sem Rozo globoko razumela.
Prvič so jih opazili na Papriki. Za stenice je včasih veljalo, da uživajo v nehigienskih razmerah. Vedno so bile sinonim za umazanijo in revščino. Pa že dolgo ni več tako, prav dobro se namreč znajdejo tudi v urejenem in čistem okolju. Roza živi z družino v blokovskem stanovanju, v enem od elitnih predelov Ljubljane. Ker družino poznam, vem, da je tudi njihovo stanovanje vzdrževano in čisto. Zanimalo me je, kdaj so te male pošasti prvič opazili. »Bilo je enkrat novembra lani,« pripoveduje Rozina hčerka. »Crkljala sem našo Papriko, pasjo razvajenko, ki jo vsi v družini obožujemo. In zagledam neke komaj vidne hroščke, ki lezejo po njej. Enega sem ujela in stisnila z nohtom. Ostala mi je vidna sled krvi. Kaj hudiča bi bilo to, sem se spraševala. Postajala sem bolj pozorna in kmalu opazila po stenah majčkene črne kupčke pikic. Tudi na posteljnih rjuhah sem videla podobne pikice. Stvari sem hotela priti do dna, ti skrivnostni kupčki in gomazeče žuželke mi niso dali spati. Sredi noči sem vsevedni Google vprašala, kaj bi lahko to bilo. Zelo hitro sem dobila odgovor – posteljne stenice! Vsa vznemirjena sem odbrzela v mamino sobo in ji povedala, da imamo v stanovanju stenice! Grdo me je pogledala in vprašala, ali si ti morda zadeta? Ker se ne zadevam in ko sem ji prisebno razložila vse, kar sem izvedela na spletu, mi je počasi le začela verjeti. Naša vojna z njimi se je začela …«
Spomladansko čiščenje v jeseni. Družina je tuhtala in tuhtala, od kod bi le lahko prišla ta nadloga v njihovo stanovanje. Edini odgovor, ki se je ponujal, je bila obnova fasade njihovega bloka. Pa o tem niso čisto prepričani, saj nimajo dokazov za to. Rozina hčerka od odkritja, da imajo doma posteljne stenice, ni hotela več spati v postelji, ležišče si je uredila kar na tleh. Družina je začela opažati tudi pike po svojih nogah, ki so zoprno srbeli. K sreči pa na pike stenic nihče od njih ni alergičen.
Mikroskopsko so začeli pregledovati stanovanje in opazili, da se packe steničje rade zadržujejo v lesu. Glava družine Roza se je odločila za silovit napad na te male vampirje, ki so jim pili kri, dobesedno. V stanovanju je zavladal pravi kaos! V smeti so zmetali postelje z jogiji vred, podrli predelno mavčno steno, počistili, poklicali mojstre za dezinfekcijo in na koncu prebelili celo stanovanje. Roza in njeni dve hčerki, dijakinja in študentka, so garale kot črna živina, 80-letna babica pa je medtem skrbela za družinski zaklad, Papriko. Paprika je bila zmedena, ker je na smetišče brez milosti letela tudi njena postelja. Ko je bilo vse pobeljeno, dezinficirano, ko so bile nameščene nove postelje z novimi jogiji, so se zgarane ženske usedle, da bi končno zadihale, osvobojene ogabnega in nadležnega mrčesa.
Neeeeee že spet!!!! Mir je bil žal samo navidezen. Babica je na svojem kavču kmalu spet opazila zloglasne krvave kupčke. Obupana Roza je ponovno poklicala službo, ki opravlja dezinfekcije. Mojstri so pod babičinim kavčem odkrili gnezdo stenic, zato je kavč doletela enaka usoda kot prej postelje in jogije. Babica je ljubiteljica starega, lesenega pohištva, ki je pravi raj za te krvosese, zato so znebili tudi tega. Na smetišče so leteli tudi štirje leseni stoli s sediščem iz slame. Nekdo jih je takoj pobasal in odnesel. Zdaj se je Roza sekirala še zaradi tega, da bo posteljne stenice dobil še človek, ki je stole odnesel.
Več v reviji Janašt. 35, 30. 8. 2022
Hude probleme s stenicami imajo v ljubljanskem azilnem domu, kjer se prebivalci pritožujejo na vse možne instance, v domu so tudi že zamenjali jogije in opravili deratizacijo, pa nič ne pomaga. Očitno so stenice močnejše od kemije.
***null***
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
