Letošnje leto je v marsičem ekstremno. Kaj bi nas moralo zdaj v Sloveniji najbolj skrbeti?
Mislim, da je treba biti pozoren na tri stvari, ne glede na to, ali vas skrbi zgolj dobrobit vašega gospodinjstva ali pa ste predsednik slovenske vlade. Najprej, resna zgodba bi nastala, če ne bi bilo več dobav plina. Znano je, da smo v zadnjih letih odvisni zgolj od dobav ruskega plina in da plin iz Alžirije in terminala na Krku še ni poštena zamenjava za ruski plin. Nekatera naša najpomembnejša podjetja bi obstala, prav v zadnjih desetletjih ekološko najzavednejša gospodinjstva pa bi ostala brez kurjave in kuhe, skratka na mrazu. Potem bi se jaz bal ponovnega napada covida-19. Mislim, da ga vsaj z ekonomskega vidika jemljemo neresno. Leto 2020 nam bi moralo biti v poduk. Delovna sila bi zbolela in gospodarstvo bi obstalo, ker ne bi imelo delovne sile. Pri tem je pomembno, da dosegamo rekordno nizko brezposelnost, da dela danes že več kot milijon delavcev in da nimamo rezervne delovne sile. Padec BDP bi bil neizogiben in neizprosen, vse manj pa bo možnosti, da BDP nadomeščamo s tujimi krediti, kot je delala Janševa vlada. Nazadnje me je strah inflacije. Ampak ni me strah same rasti cen, strah me je, kakšno razslojevanje med nami bi povzročila že sedanja inflacija. Z njo namreč revnejši postanejo ubogi in bogati premožnejši.
Kakšne so torej nujne rešitve za Slovenijo?
Na gospodarske pojave je vedno treba gledati širše. V letu 2020 nas je prizadel covid-19. V Sloveniji je BDP padel za 4,2 odstotka, ljudje nismo mogli delati, dobaviteljske verige so razpadle, živeli smo na kredit, ki ga je najemala država, saj smo sami zelo malo ustvarili. Potem pa je ob koncu leta 2021 prišlo do obnove rasti, zavladalo je vsaj malo optimizma, a se je začela vojna v Ukrajini. Čeprav je na tem svetu 250-krat več plina, kot ga potrebujemo, znamo proizvajati elektriko in nafte ni zmanjkalo, so se prebudila pesimistična pričakovanja. Nenadoma smo ugotovili, da sta Ukrajina in Rusija med največjimi izvozniki plina, nafte in tudi žit ter nekaterih drugih surovin. Čeprav se niti energenti niti žita tedaj še niso podražili v proizvodnji, so prevladale napovedi: jesen in zima 2022 bosta katastrofa. In cene so na ramenih špekulantov in zlih pričakovanj začele rasti. Od energentov so se prenesle na hrano in vse drugo, tudi tiste proizvode in storitve, pri katerih se stroški niso spremenili. Vendar je ob tem zelo, zelo pomembno zavedanje, da cene ne bi mogle rasti, če ne bi bilo povpraševanja. Slovenska zgodba o povpraševanju je skoraj tipična za svet, le da je ena najizrazitejših. V letih pandemije smo domačo proizvodnjo nadomeščali z zadolževanjem državnega proračuna. Tuji krediti so preko državnih podpor, t. i. bombončkov, prišli do prebivalstva, to pa jih nasploh ni potrebovalo za preživetje, temveč jih je nalagalo kot rezerve na bankah, kot da bi jih dajalo v nogavice. Skoraj 30 milijard evrov, torej 60 odstotkov BDP, danes spi na bankah v nogavicah. Direktorji lahko zato svojim prodajnikom zapovedujejo: dvignite cene, ljudje imajo denar, ne zamudite tega vala, izkoristimo ta denar, dokler ga je še kaj.
Mnoge čedalje bolj skrbita prehranska draginja in kriza.
V resnici v Sloveniji težko govorimo o prehranski krizi. Draginja je pač posledica inflacije, ki sem jo že pojasnil. Ampak to ne pomeni, da ne potrebujemo resnega prilagajanja kmetijstva in sploh gospodarjenja z naravo. Upam, da nas je letošnje poletje dovolj prestrašilo, da smo nesporno prepričani, da potrebujemo vsaj namakalne naprave, povezano vodno omrežje, protipožarno zaščito in drugačno gospodarjenje s prostorom. Vse to mora biti narejeno že čez letošnje zimo. Ali znamo graditi, kot smo nekoč gradili avtocesto od Ljubljane do Zagreba? Od odločitve do prerezanega rdečega traku je menda minilo zgolj eno leto. Če se strinjate s tem sklepom, boste morali sprejeti tudi iztočnico, ključno za razvoj Slovenije, da bomo morali že letos več nameniti za kolektivno potrošnjo in manj za zasebno. To pa delamo z davki. Zato je bila dohodninska reforma Janševe vlade, ki jo sedaj poskuša nova vlada odpraviti, škodljiva. Nič političnega ni v tem, le neznanje je v ozadju, ko še danes slišimo, kako nižji dohodninski davki in davki na profit vodijo k večji rasti in večjim proračunskih prihodkom. V resnici pa ni treba vedeti veliko o ekonomiki, da razumete, da nižji dohodninski davki le premikajo denar iz kolektivne potrošnje v zasebno in zato ne povečujejo povpraševanja ter gospodarske rasti. Niti znani politiki niti novinarji in celo ekonomisti ter znani podjetniki ne razumejo, da obe obliki potrošnje ustvarjata BDP. Dohodninski davki pa tudi niso stroškovni davki, ki bi lahko znižali ceno delovne sile, kar lepo vidimo iz bilanc uspeha, kjer ni niti dohodninskih davkov niti davkov na profit, in po tej poti povečali proizvodnjo. Nižji dohodninski davki pomenijo, da bomo doma, ko bomo razporejali dohodke v gospodinjstvih, manj namenili za šolstvo in več za nakupe v Mercatorju, Zari ali Telekomu. Že sprejeta dohodninska reforma bi tako zmanjšala prilive v državni proračun za znesek, podoben tistemu za vsakoletno financiranje osnovnega šolstva, ne bi vplivala niti na rast BDP niti na zaposlenost. Ali zagovorniki te reforme hočejo, da osnovno šolstvo financiramo iz žepa ali z zadolževanjem v tujini?
Kaj bo torej treba storiti?
Povedano lepo, kaže, da bomo morali davke – tudi DDV – v prihodnje povečati, da bomo morali tako zbrati več denarja za kolektivno potrošnjo, namakanje, požare, točo in podobno ter se zato odpovedati kakšnemu novemu telefonu.
Več v reviji Janašt. 35, 30. 8. 2022
