Zaradi športa je hitreje psihično odrasla in se naučila skrbeti zase, pravi. To pa so prav gotovo zelo pomembne izkušnje za mladega človeka. Tukaj ni crkljanja. Kot otrok si moraš sam pripraviti torbo, se znati ogreti, se navaditi potovanj in časa, ki ga preživiš stran od družine. »Na pripravah z mladinsko reprezentanco smo pomagali drug drugemu, tudi kuhali smo si sami, že pri štirinajstih letih sem se kar naenkrat naučila kuhati za 25 ljudi,« se smeji temnolaska, ki se je v steno podala v prvem razredu, ker sta plezala tudi njena starejša brat in sestra. Prvi dve leti so se samo igrali, pri osmih letih pa so v njej že prepoznali potencialno zelo uspešno plezalko, zato so jo prestavili v starejšo skupino, in tam je začela tekmovati. Kmalu jo je opazil nekdanji plezalec Anže Štremfelj, ki danes trenira vrhunske plezalce, in jo povabil v svojo ekipo. »Čeprav si nisem mislila, da bo tako, sem začela uživati na tekmovanjih, preizkušala sem vedno težje smeri, plezala čedalje bolj strastno, tako da si danes življenja brez tega športa ne znam več predstavljati. Čeprav je včasih zelo naporno, imela sem ogromno vzponov in padcev, prišli so trenutki, ko bi najraje spakirala in šla domov, dobri rezultati na koncu vse poplačajo. Celo bolj kot rezultat je zame pomembno, da vsako tekmo odplezam najbolje, kot je mogoče. Da dam torej vse od sebe. Poleg tega sem prav zaradi tega športa spoznala veliko dobrih ljudi, dobila ogromno prijateljev in prepotovala dobršen del sveta, in to res šteje!«
Druga družina. Še v reprezentanci se plezalci tako dobro razumejo, da se počutijo kot v drugi družini. »Imamo skupne treninge, tekme, priprave med sezonami, skupaj smo praktično vse poletje. Pomagamo si in podpiramo drug drugega, kadar ima kdo od nas slab dan. Če ti nekaj ne gre, ti drugi pomaga s svojimi izkušnjami. Prav gotovo je lažje narediti dober trening in biti še bolj motiviran, če imaš okoli sebe takšne ljudi. Na kavicah, kosilih se srečujemo tudi zasebno, kot prijatelji.« Najboljšo prijateljico je Mia našla v sotekmovalki Lučki Rakovec, s katero skupaj trenirata, na tekmovanjih si delita sobo. »Rasteva druga ob drugi – v športu in zasebno, kadarkoli ima katera od naju osebne težave, se srečava in si pomagava. V športu res dobiš prave prijatelje!« pravi. V znak prijateljstva sta si na roko tetovirali enakega metuljčka.
Zaščitni znak – tetovaže. So pa tetovaže že skorajda Mijin zaščitni znak. Na tekmovanjih prav gotovo pozornost najprej pritegne ogromna tetovaža na njenem desnem stegnu. »Sem ena redkih plezalk, ki ima tako veliko,« se smeji. »Pri meni prav gotovo velja rek, da ko enkrat začneš, ne moreš nehati.« Prvo – roko Fatime oziroma roko sreče si je zaželela že pri sedemnajstih letih in spomni se, da je moral z njo oče, da je podpisal dovoljenje. Vsi tatuji imajo zanjo globlji pomen in predstavljajo njeno razmišljanje, njen pogled na svet ali pa spomin na pomemben dogodek. Na hrbtu ima, recimo, zarisano svojo življenjsko pot. »Zavita črta predstavlja vzpone in padce v mojem življenju, lotosov cvet pa neko razsvetljenje, da se naučiš živeti z vsemi svojimi težavami in nanje gledaš kot na izzive v življenju.« Na roki ima še štiri rože, ki simbolizirajo člane njene družine. »Nekoč sem jih vprašala, katera roža bi bili. Zdaj jih vedno nosim s seboj.« Nedvomno pa je najbolj fascinanten ogromen tatu na njeni desni nogi. »Gejša me spominja na Japonsko. Rada imam njihovo kulturo, hrano. Na to državo me seveda vežejo tudi veliki uspehi – spomin na mojo prvo srebrno medaljo s svetovnega prvenstva v Hačiodžiju leta 2019 ter seveda sodelovanje na olimpijskih igrah 2020. Jaguar na sprednji strani velja za divjo mačko z najmočnejšim ugrizom. Zdi se mi, da sem tudi sama po duši divja in razigrana, v plezanju pa želim biti najmočnejša, doseči vse in še več! Zato je ta jaguar moja motivacija.«
Več v reviji Jana, 30.8.2022
