V Sloveniji imamo okoli 600.000 hektarov kmetijskih zemljišč, njihova največja lastnica je Republika Slovenija. Z zemljišči v državni lasti upravlja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Naš pridelovalni potencial se med letoma 2019 in 2000 ni bistveno spremenil: v Sloveniji obdelujemo nekaj več kot osem arov (0,08 hektara) njiv na prebivalca, kar je manj kot polovica povprečja za države članice Evropske unije, ki znaša 20 arov njiv na prebivalca. Država se načeloma zaveda, da so kmetijska zemljišča strateška dobrina, ki jo je treba varovati za zagotavljanje nacionalne neodvisnosti, v resoluciji o nacionalnem programu o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva Naša hrana, podeželje in naravni viri od leta 2021 je jasno zapisano: »Za doseganje primerne stopnje samooskrbe države s hrano je ohranjanje primernega obsega kmetijskih zemljišč in njihovega pridelovalnega potenciala, zlasti njivskih površin, ključni mehanizem za dolgoročno stabilnost pridelave hrane. Varovanje najboljših kmetijskih zemljišč pred pozidavo ali drugo obliko trajne izgube mora postati ključno vodilo pri posegih v prostor, kar bo eden glavnih ciljev kmetijske zemljiške politike.«

Izolski referendum. A v praksi se morajo ljudje za ohranitev kmetijskih zemljišč boriti kot nedavno v Izoli, kjer so se občani na referendumu izrekli proti spremembi občinskega prostorskega načrta (OPN). V njem so vladajoči namreč predvideli širitev poslovne cone na sedmih hektarjih kmetijskih zemljišč, kjer so oljčniki in vinogradi. Na tistem območju zemljo obdeluje pridelovalec Kristijan Božič, ki je smelo načrtoval povečanje pridelka vrtnin, saj na izolski tržnici menda ni več mogoče kupiti lokalno pridelane zelenjave. Zanimivo ali nedoumljivo je, da je tista zemlja, na kateri naj bi bila bodoča poslovna cona, v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, ta pa v zagotavljanje nadomestnih zemljišč ni vključen.
Nov prostorski načrt, ki je bil usklajen z ministrstvom za kmetijstvo, je namreč predvidel nadomestna zemljišča v zaledju Izole, kamor bi s tovornjaki prepeljali rodovitno zemljo iz zdajšnjih oljčnikov in vinogradov – ampak ta nadomestna zemljišča so zaraščena, pravzaprav je tam gozd.
Izolčanom je Leon Ravnikar, vodja sektorja za urejanje kmetijskega prostora in zemljiške operacije na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, pojasnil, da je v Sloveniji občina tista, ki ima pristojnost načrtovanja svojega prostora in da tako pač je – če je ljudem všeč ali pa ne. No, ljudje so se temu, da tako pač je, odločno uprli, saj so sumili, da se za neizogibnim OPN skrivajo mešetarjenje z zemljišči ali pa obljube bogatim investitorjem. Izolčani so dokazali, da se lahko kdaj zgodi tudi kaj po ljudski volji, in (za zdaj) obranili kmetijska zemljišča.

Tekma za obdelovalne površine. Lani oktobra smo izvedeli, da bo Orbanova vlada v madžarski kmetijski sklad vložila 400 milijonov evrov, s katerimi bo sklad nabavljal primerna kmetijska zemljišča v sosednjih državah. Če bi investirali v vse sosednje države enakomerno, bi v vsaki kupili za 57 milijonov evrov obdelovalnih površin. Glede na tržne cene bi za ta denar dobili okoli 9.000 hektarjev na Slovaškem in kakšen hektar manj v Sloveniji. Da takemu osvajanju rodovitne zemlje države ne bodo ploskale, je dokazala Romunija, ko je sprejela zakonodajo za zaščito obdelovalne zemlje pred tovrstnimi prevzemi. Podobne poteze načrtuje tudi Slovaška.
Po navedbah naših sogovornikov, ki želijo ostati anonimni, madžarski kmetje po slovenskih kmetijskih zemljiščih za zdaj še ne povprašujejo, saj so cene glede na njihovo kupno moč previsoke. Ampak če odveže mošnjiček država, se lahko razmere povsem spremenijo.

Več v Jani, št. 3, 18. 1. 2022