Pri šestnajstih se je iz rodne Vinice v Makedoniji preselila v Slovenijo, da bi se šolala v programu mednarodne mature na II. gimnaziji Maribor. Danes, skoraj dve desetletji pozneje, je doktorica Emilija Stojmenova Duh ena največjih slovenskih strokovnjakinj na področju digitalizacije, njeno znanje visoko cenijo tudi v tujini. Predvsem pa je ena izmed glasnic svoje generacije, borka za uveljavitev žensk v znanosti in neutrudna zagovornica zatiranih. Ni torej dvoma, da je nekdanja plaha, toda jekleno odločna dijakinja iz Makedonije, ki si je v Sloveniji tudi ustvarila družino, dragocena za našo družbo. A zdi se, da se zgodbe, kot je njena, ne bodo več ponovile.
Predstavljajte si, da ste danes stari 18 let in želite študirati v Sloveniji, vendar vam manjka tistih 5.000 evrov, ki so po novem med pogoji za vpis. Kaj bi to pomenilo za najstnico Emilijo, kako bi se odvilo njeno življenje?
Obup. Bila bi razočarana, saj je bilo zame šolanje v Sloveniji posebna priložnost – zdelo se mi je, da tu ni pomembno, koliko denarja imaš in iz kakšne družine izhajaš, ampak da lahko z vloženim trudom in znanjem veliko dosežeš. Če bi mi onemogočili študij v Sloveniji, bi zapadla v depresijo, saj ne bi videla izhoda iz svoje situacije.
Bi vam starši v Makedoniji lahko pomagali zbrati potrebni denar?
Nikakor. Najbrž bi si ga skušali izposoditi, kar bi bilo zame grozno, saj bi vedela, da so se zaradi mene do vratu zadolžili. Oba imata spodobni plači, vendar v makedonskem merilu – njuna plača znaša 400 evrov na mesec, zato mi nikakor ne bi mogla omogočiti študija v Sloveniji.
Kaj vam je pomenila možnost izobraževanja v Sloveniji?
Vse. Izobraževanje ti omogoči večje možnosti za zaposlitev, poleg tega ti nudi širino, saj spoznavaš svet in ljudi. Povezave, ki jih stkeš med študijem, ti pozneje omogočajo veliko priložnosti. V Sloveniji cenim možnosti sodelovanja pri evropskih projektih, kar v Makedoniji ne bi bilo mogoče. Že ko sem dobila štipendijo za šolanje na mariborski II. gimnazij, sem si prisegla, da bom, ko bom odrasla, ustvarila sklad, s katerim bi omogočila drugim tujim študentom študij tukaj – tako kot je bilo to omogočeno meni.
S svojo življenjsko zgodbo ste zgled ženske, ki je povezala dva svetova in obogatila družbo, v katero se je preselila. Sedaj se naša družba takšnim zgodbam namerno odpoveduje. Kakšno izgubo predstavlja sistemsko zavračanje tujih študentov za slovenski visokošolski sistem, pa tudi za državo v celoti?
Izgubili bomo najboljše kadre, ki bodo raje odšli nekam, kjer jih bodo sprejeli z odprtimi rokami. Zelo podcenjujoča je bila izjava državnega sekretarja, ki je dejal, da imajo tuji študenti z resnimi nameni dovolj sredstev na bančnem računu. To nikakor ne drži. Kajti če želiš študirati v tujem okolju, imaš zelo resne namene, da hočeš nekaj doseči v življenju, saj si ugotovil, da v svojem okolju tega ne moreš uresničiti. To govorim iz lastne izkušnje. Izhod v tujino vidiš kot rešilno bilko, zato zelo resno študiraš. Zelo dobro se namreč zavedaš, da moraš biti najboljši, če hočeš biti uspešen. V Slovenijo pridejo študentje, ki so izjemno nadarjeni in imajo odličen učni uspeh. Ne nazadnje slovenske univerze ne sprejmejo vsakega tujega študenta, saj je število vpisnih mest zanje omejeno, zato med sabo tekmujejo – vpisani so le najboljši, ne glede na to, ali imajo finančna sredstva ali ne. Tisti iz revnejših družin se še posebej dobro zavedajo, kakšna priložnost je zanje študij v Sloveniji, zato se niti slučajno ne zafrkavajo, ampak dajo vse od sebe. Z zavračanjem tujih študentov bi izgubili tudi širino, odprtost. Slovenija je premajhna država, da bi bila lahko samozadostna, zato potrebujemo povezave z drugimi državami. Tudi če se tuji študenti po zaključenem študiju vrnejo v svojo domovino, sta s tem omogočena povezava med državami in sodelovanje pri mednarodnih projektih.
Več v reviji Zarja Jana, št. 38, 21.9. 2021
