Pozneje, ko sem vsenaokrog razlagala, da imam »nove učke«, je presenetljivo veliko ljudi reklo, oh, jaz sem si dal to narediti že pred leti! Res? Pa mi niste nič povedali. Blefaroplastika, tako se uradno reče operaciji vek, je »med pogostejšimi, saj je povešenost kože na vekah za večino zelo moteča,« pravi mag. Miran Križančič, dr. med., kirurg, ki me je operiral. »Hkrati pa poseg spada med take, ki so pacientu nekako bolj prijazni – je v lokalni anesteziji, celjenje na tem področju je relativno hitro, če ne pride do neželenih zapletov, so pa v splošnem tudi zapleti na tem področju zelo redki.«

Izvolite vzeti na znanje, da se koža na vekah ne poveša vedno le zaradi starosti. Vem, ker sem ga vprašala. »Vsekakor se povešenost kože vek povečuje z leti, lahko pa se pojavi tudi že v zgodnjih tridesetih, kar je nekako tudi starost najmlajših operiranih.«

Noč pred operacijo sem prespala kot polhek. Nič me ni bilo strah. Nič me ni skrbelo. Pravzaprav sem se veselila. Zraven bom v operacijski dvorani! Mislim, zares zraven. Pri zavesti. Lahko bom gledala. No, to ravno ne, mižala bom. Lahko bom pa poslušala. In spraševala. To!

Enkrat za dvakrat. No, je rekel dr. Križančič pri prvem pregledu, tudi spodnje veke bo treba operirati. Nekoč. Čez nekaj let, ne zdaj. Nenenenene!, sem ugovarjala, ne mislim več letati okrog lepotnih kirurgov, če je treba operirati tudi spodnje veke, naredimo to zdaj. Enkrat za dvakrat, tako rekoč. In sva se zmenila za zgornjo in spodnjo blefaroplastiko. In za datum.

Potem sem po mailu dobila navodila. Saj veste, tiste gosto popisane strani, na katerih ti zabičajo, kaj moraš pred operacijo narediti in česa za vse na svetu ne smeš (več) početi – na primer kaditi (ni problema, ne kadim), piti alkohola (čaj, voda in kava so moje pijače) in pretiravati s soljo (ta del sem ignorirala), katerih zdravil in prehranskih dodatkov ne smeš jemati ... In seveda seznam stvari, ki gredo lahko narobe. Eno bolj grozljivih čtiv mojega življenja. Saj vem, da je večina zapletov redkih, a so jih dolžni našteti, in da je blefaroplastika v resnici zelo varen poseg, a vseeno mi je po malem ledenela kri. Ampak spet ne toliko, da bi si premislila.

Ozemljena. Najprej smo se fotografirali. Se pravi, mene so fotografirali. Da bomo lahko primerjali »prej« in »potem«. Potem je dr. Križančič risal. S flomastrom po mojih vekah. Vedno je treba narisati reze, je pojasnil. In to mora narediti, medtem ko stojim, ker so pri ležanju stvari drugačne. »Predoperativni načrt je nujno pomemben, saj mora biti videz ustrezen tako pri odprtem očesu kot tudi pri zaprtem. Treba je narediti kar se da natančno in simetrično, ker so meritve in nato narisane črte nujne za uspešno izvedbo. Seveda ne smemo odrezati preveč kože, saj bi bile nato težave z zapiranjem očesa, če jo premalo, pa rezultat ni optimalen.«

Dali so mi srajčko, tako, ki se zaveže zadaj za vratom. In potem smo šli v operacijsko dvorano. Tole bi prišepnila izdelovalcem operacijskih miz, a lahko, lepo prosim, naredite malo širše? Uspavanim pacientom je verjetno vseeno, če si pa pri zavesti, če moraš nepremično ležati in držati roke čisto ob sebi, da ti ne padejo z mize, to med dolgimi operacijami sčasoma postane precej naporno. Pol zvezdice za udobje.

Na glavo so mi dali eno tistih neatraktivnih kap, pod hrbet pa kovinsko ploščico. Da me ozemljijo, so razložili, ker bodo rezali z električnim skalpelom.

Ojoj.

Obraz so mi pokrili s tkanino, ki je imela izrezano luknjo tam nekje okrog oči. Pa dihaj, če moreš.

Zaprite oči, je nekje za mojo glavo rekel dr. Križančič.

Au! Vam povem nekaj ironičnega, tisto, kar pri operaciji najbolj boli, so injekcije proti bolečinam. Dolgo je zabadal tisto iglo, pri šestih vbodih sem nehala šteti, pa še kar ni bilo konec. Bolelo je. Pa zoprno je bilo, že zato, ker je bilo tako blizu očesa. In to je bilo šele prvo oko.

Od tam naprej ni več bolelo. Je pa smrdelo – ko je v zgornjo veko zarezal z električnim skalpelom, je zasmrdelo po zažganem. A bom lahko videla tisto, kar ste odrezali? Ste res prepričani, je rekel dr. Križančič. Očitno to ni zelo pogosta prošnja. Ko sem mu zatrdila, da sem povsem in v celoti prepričana, da hočem videti ostanke svojih vek, se je zasmejal, prav, vam jih bomo dali za domov.

Interpretacija zvoka. Dve uri in pol je trajalo – najprej eno oko, zgornja veka, pa spodnja, potem smo šivali, nato pa vse skupaj spet od začetka – s tistimi bolečimi protibolečinskimi injekcijami vred – še pri drugem očesu. Samo da je šlo pri drugem hitreje.

Vmes mi je pa skozi luknjo v zgornji veki svetila luč nad operacijsko mizo. Sem poskusila mižati, kot so mi naročili, ampak z luknjo v veki je težko.

Tole mi je še posebej všeč pri dr. Križančiču: vse ga lahko vprašaš. Tudi sredi operacije. Kaj pa zdajle delate, sem rekla. In mi je razložil. Najprej je rezal, neslišno, s klasičnim skalpelom. Kaj pa potem naredite z njimi, sem vprašala, jih nabrusite? Ne, je rekel, stran jih vržemo. Za moje veke sta pogumno umrla dva skalpela.

»V kirurgiji uporabljamo v osnovi dva postopka – rezanje s klasičnim skalpelom, ki je zelo natančno in najmanj poškoduje okoliško tkivo, saj ne dela termične poškodbe. Sam ga vedno uporabljam za osnovno rezanje kože, kjer želim čim bolj popolno celjenje, da so posledično brazgotine čim nežnejše. Za rezanje globljih plasti in koagulacijo žilic v podkožju pa uporabljamo električne pripomočke.«

Eden od teh je električni skalpel, precej hrupna zadeva. Od smradu po zažganem me je začelo siliti h kašlju. In potem je bila še tretja stvar. Kaj je to, sem zastrigla z ušesi, zveni tako, kot bi nohte strigel. »Z električno pinceto primeš žilico, skozi krake pincete steče tok in koagulira žilico. Interpretacija zvoka pa je prepuščena domišljiji posameznika,« je odvrnil. Kot bi nohte strigel, prisežem. 

Slovo. Da vse skupaj nič ne boli, ni čisto res – nepopisno so me bolela ramena. Drugega nič, občutek v ramenih je bil pa ubijalski. Jaz že lahko rečem, da me ni strah, moje telo je bilo pa očitno rahlo drugačnega mnenja.

Ko sem se skobacala z mize, sem šla še zadnjič pogledat svoje bivše veke. Na pladnju s krvavimi koščki vate je ležalo nekaj neimpresivnih, le nekaj milimetrov širokih trakcev kože. Nisem jih vzela s seboj.

Ooo, sem rekla očarano, ko sem se zagledala v ogledalu. Levo oko, ki je bilo prvo operirano, je imelo spodaj zares carsko modrico. Desno ga še ni dohitelo. Čez vse skupaj sem si poveznila velikanska sončna očala in poklicala taksi.

Več v reviji Zarja Jana št. 36, 7.9.2021