Z Valerijo Pučko, vodjo Mitskega parka, smo se za obisk dogovarjali že maja, pa smo ga morali večkrat prestaviti, ker je vedno deževalo. Konec junija smo poskusili še enkrat in izžrebali ravno najbolj vroč dan v letu. Pa vse gostilne v vasi so bile zaprte. In na poti nazaj sva s Šimnom ugotovila, da je klima v avtu dokončno umrla.
Ampak je bilo vredno. Tiste zgodbe iz dišečega gozda so me očarale.
Dvanajst korakov čez mitski prag. V Rodiku – ime znajo pravilno izgovarjati samo domačini, včasih je Ródik in včasih Rodík, izmuzljivi naglas preskakuje z o na i in nazaj – so uredili Center za obiskovalce, v okolici pa dve poti z dvanajstimi točkami. Zgodb imajo sicer še veliko več. Pri vsaki je kamnita skulptura, delo Špele Šedivy in njene ekipe, in mitski prag, ki ga morate prestopiti, da vstopite v svet belih kač s kronico, Ajdov, skritih zakladov, umrlih kraljičen. Pa skrinjica je vedno zraven, če nimate s seboj lokalnega vodnika, ki pozna vse zgodbe, v njej najdete zgodbo, napisano v več jezikih, povezano s tistim krajem. Preveč je vsega, da bi si ogledali v enem dnevu, Rodičani želijo, da ostanete še kakšen dan več (ali pa pridete spet). Obisk lahko začnete z interaktivno razstavo v Centru za obiskovalce (ali pa si jo prihranite za konec) in si potem izberete pot – zgornja, Lintverjeva, je namenjena pohodnikom, dolga je šest kilometrov in pol in si jo najbolj zvedavi lahko podaljšajo še za nekaj kilometrov. Primerna je tudi za najbolj vroč dan, saj ves čas vodi skozi gozd. Spodnja, Babina, vodi do jam. Babina pot je daljša, kakšnih 15 kilometrov so ji namerili, ampak jih je z električnimi kolesi, ki jih izposojajo, lahko premagati.
Milijon načinov. Mitski park, še čisto svež, letošnjega aprila odprt projekt, je nastal z evropskim denarjem, trajal je trideset mesecev. Uradno je to »skupna čezmejna turistična destinacija za ohranjanje, varstvo in promocijo mitske pokrajine območja«, povezan je s podobnim hrvaškim parkom v Mošćenički Dragi. »Na hrvaški strani so že prej imeli podoben tematski park. Obiskovalcem ga skušajo približati tako, da uprizarjajo rituale – imajo na primer ples z vilami, oblačijo se v posebna oblačila,« pravi Valerija Pučko. »Že dolgo se ukvarjajo z rekonstrukcijo mitov, v Rodiku pa bomo predvsem skrbeli za to, da se izročilo ne banalizira. Skušamo slediti temu, kar je o preteklosti znano na strokovni ravni. Drobci mitov so se ohranili v pripovednem izročilu, tako jih bomo ohranjali tudi naprej, menimo namreč, da uprizarjanje ritualov, izdelovanje replik domnevnih oblek in kičastih spominkov privedejo do popačenja nesnovne dediščine. Milijon možnosti je, kako take zgodbe ohraniš žive. In zato ne vidimo nobene potrebe, da bi se oblačili v vile.«
Več v reviji Zarja Jana št.27, 6.7.2021