Za zdaj so znanstveniki posebej pozorni na mutacije, ki jih zaradi domnevne države izvora poznamo pod imeni angleški sev, ta že greni življenje tudi nam, znani so še južnoafriški in brazilski oziroma japonski, omenja pa se recimo tudi škotskega, kalifornijskega, nigerijskega …
Virus počne le to, kar virusi pač počnejo. Te nekoliko spremenjene različice virusa naj bi se širile še hitreje od originalnega, kažejo nekatere začetne raziskave, mnenja o njihovi potencialni večji nevarnosti, ali torej povzročijo hujše obolenje, pa si za zdaj še precej nasprotujejo in segajo vse od pomirjujočih tonov do napovedi, da nam grozi nova, še silovitejša in smrtonosnejša pandemija.
Hkrati pa večina znanstvenikov, sploh pa proizvajalci doslej izdelanih cepiv, mirijo, da ta učinkujejo tudi na nove seve, če pa bi se pokazalo, da so cepiva zoper njih vendarle manj učinkovita, jih je mogoče hitro prilagoditi, v nekaj mesecih ali celo tednih. Nekako tako, kot se vsako leto pripravijo nova cepiva proti virusom gripe, pač glede na seve, ki naj bi tisto sezono prevladovali.
Virolog z univerze v Utahu Stephen Goldstein je pojavljanje novih sevov virusa covida-19 opisal kot nekakšno igro »mutacija tedna«. Spremembe so torej hitre, niso pa tudi vse vredne pozornosti. Kot rečeno, virusi, in ta pri tem ni izjema, se pač ves čas spreminjajo. Dlje ko krožijo med gostitelji, v tem primeru med ljudmi, več je sprememb oziroma prilagajanja. Večina teh sprememb pravzaprav ni omembe vredna, saj virusa in načina njegovega delovanja praktično ne spreminjajo, druge so za virus celo usodne, saj ta v mutirani različici propade, v nekaterih primerih pa je nova oblika virusa toliko naprednejša, da laže prodre v celico in se tudi hitreje oziroma uspešneje širi.
Pričakovani pojav udarnejših različic. Dozdajšnje raziskave kažejo, da se je v prvih mesecih divjanja virusa covida-19 najbolje prilagodila in posledično razširila po svetu mutacija, poimenovana D614G. Da je ta sčasoma dobila tudi še učinkovitejšo »konkurenco«, je razlog ta, da se je virus na začetku pandemije zlahka širil, ker ljudje nismo imeli zoper njega nikakršne obrambe. Zdaj, bodisi zaradi povečevanja števila prekuženih bodisi zaradi prvih cepljenj, ima virus težje delo, da najde novega gostitelja, zato potrebuje močnejše orožje. »Prišli smo do točke, ko je raven naravne odpornosti tolikšna, da je pričakovati pojav udarnejših različic virusa,« pravi prof. Wendy Barclay z oddelka za infekcijske bolezni londonskega Imperial Collegea.
Zdaj je že tudi jasno, da je bil virus SARS-CoV-2 v primerjavi z virusoma SARS (2002–2003) in MERS (2012), ki sta bila ubijalska, a očitno manj sposobna širjenja, že od začetka zelo usposobljen za prodor v gostiteljevo celico, a »to ne pomeni, da se ne more še izboljšati. In prav temu smo priča zdaj,« je povedal Kristian Andresen z ameriškega raziskovalnega inštituta Scripps Research.
Širijo se hitreje, pa so tudi bolj nevarni? Največ pozornosti se namenja t. i. angleški varianti (B.1.1.7.), ki so jo doslej zaznali že v več kot 50 državah. Tudi pri nas. Globalno razširjeni sta denimo že tudi južnoafriška (N501Y) in brazilska oziroma japonska (E484K) različica. Znanstveniki se pri proučevanju virusovih mutacij osredotočajo predvsem na tri dejavnike, torej kako resno obolenje povzročajo, kako hitro se širijo in kakšno zaščito pred njimi zagotavlja cepljenje oziroma protitelesa pri ljudeh po že prebolelem covidu.
Več v reviji Zarja Jana, št. 5, 1.2. 2021
