Nedelja. Kot strela z jasnega. Tiskovna konferenca predsednika vlade. Že napoved je delovala zlovešče. Bo odstopil, se nam bliža komet? Prav res, širjenje negotovosti našemu predsedniku leži. Nekdo, ki bi mu iskreno hotel dobro, bi mu moral take javne nastope toplo odsvetovati. Pač ni rojen za motiviranje naroda in širjenje pozitivne energije.
Tudi to pot se samemu sebi ni izneveril. Gospod »vse v enem« je v dveh minutah izničil vsakršen obet normalnosti. Nekako tako … po treh dneh upanja – približno tako dolgo se je epidemija uradno umirjala – je oznanil prihod novega seva. Najkasneje v sredo bomo po potrebi ukrepe zaostrili, morda pa že kar v ponedeljek, je rekel. In spet je ljudstvo, ki se je veselilo, da bodo otroci po treh mesecih končno le šli v šolo, obnemelo. Očitno nas ima naš predsednik take najrajši. V krču, brezvoljne, prestrašene, obupane.
Je pa minister za zdravstvo, šolstvo, pravosodje, infrastrukturo in kaj jaz vem za kaj še vse, skratka Janez Janša, vendarle zagotovil, da bodo otroci po tem, ko so njim in staršem najrazličnejši ministri to obljubljali že od začetka januarja, šli v šolo. Novemu sevu navkljub. In navkljub dejstvu, da njegova otroka z delom od doma sicer nimata prav nobenih težav. Da se pač ve.
A potem se je začelo. Samo nekaj ur pozneje, na seji državnega zbora, je, medtem ko je 20 tisoč učiteljev že stalo v vrstah za hitre teste, Janša takole mimogrede navrgel, da ne ve, ali bodo otroci naslednji dan res lahko šli v šolo. Položaj se slabša. Zvečer, nekaj ur pred začetkom pouka, olajšanje. Pouk bo. Dokler bo.
Juhu … a samo nekaj ur. Že v torek popoldne se je izkazalo, da se nekaj pokrajin iz rdeče spet seli v črno.
Več v reviji Zarja Jana, št. 5, 1.2. 2021
