Pri njegovem kmetovanju še posebej izstopa odločitev, da bo sledil samo svoji vesti. »Moj cilj je človeku in naravi prijazno kmetovanje. Da mi kmetovanja ne bodo diktirali sistem, stroji in druga tehnologija, hkrati pa bom kmetijo lahko obvladoval. Sprejel sem izziv, da dokažem, da je v neperspektivni panogi, kot je kmetijstvo, s pravim pristopom mogoče od tega živeti. Moj končni cilj je celostna kmetija, v kateri bodo v sozvočju obdelovalne površine, živa bitja in človek.«
Kmetovati ste začeli na približno 400 m2 zemlje. S kakšnimi problemi ste se morali soočati?
Ne maram besede problem, saj že v osnovi pomeni, da gre za nekaj, kar ni rešljivo. Probleme sem raje zamenjal z izzivi. Prvi izziv je bil dobiti dovolj površin. Pri nas na Gorenjskem je do obdelovalne zemlje skoraj nemogoče priti. Uradnega trga najema kmetijskih zemljišč zaradi različnih razlogov praktično ni. Če želiš zemljo kupiti, pa se ti zavrti ob astronomskih cenah.
Štiri leta je trajalo, da imate zdaj dva hektarja najete in hektar lastne zemlje, ki je slabše kakovosti in kar na sedmih lokacijah, ki so med seboj oddaljene od dva do pet kilometrov ...
Na približno pol hektara gojimo zelenjavo, za katero smo lani pridobili tudi ekološki certifikat, preostalo so visokostebelni sadovnjaki, travniki in površine s poljščinami. Najprej sem moral razčistiti s tem, da če bom od države sprejel finančno pomoč, bom moral sprejeti tudi kompromise in prilagoditve. Zato sem se odločil, da se tega za vsako ceno ne bom šel. Pa nisem a priori proti pravilom, tudi proti subvencijam ne. Kar se tega tiče, sem zelo pragmatičen. Denarna sredstva, ki jih lahko dobim od države pod pogoji, ki niso v nasprotju z mojimi načeli, vzamem kot bonus, ki ga pametno izkoristim. Preživeti pa moram biti sposoben tudi brez njih. Ljudje od države pogosto pričakujejo, da jim je dolžna nekaj dati. Če se to ne zgodi, začnejo jamrati. Sam jamraštva ne maram. Po drugi strani pa je res tudi to, da ljudi, ki nimajo s čim začeti, tak odnos države odvrne, da bi se lotili kmetovanja. Subvencije se dodeljujejo za kmetijske površine in niso nujno vezane na produkcijo, kaj šele na varstvo okolja. Ko, na primer, pridejo kmetijski svetovalci na kmetijo, kot je moja, vidijo inovativnost, biodiverziteto, trajnostno rabo virov, celostne, naravi prijazne pristope, združene s tržno naravnanostjo, elemente krožnega gospodarstva, ekonomsko in podnebno odpornost kmetije, nizek ogljični odtis, obilico ekosistemskih storitev … Skratka vse, za kar si zadnje čase politika deklarativno prizadeva in za kar bi moral biti kmet nagrajen. Težava je kar koli od tega spraviti v birokratske predalčke.
Lani ste na kmetiji začeli rediti kokoši. Ko ste želeli zaprositi za ekološko subvencijo za obtežbo z živalmi na travnatih površinah, je niste dobili. Zakaj?
Čeprav pravila ekološkega kmetijstva predpisujejo, da morajo biti kokoši eno tretjino svojega življenja na paši, mi hkrati pašnikov, kjer jih pasem, ne priznajo kot prave pašnike, za kar bi lahko prejel ekološko subvencijo. Kokoši namreč po mnenju nekoga v Bruslju, tam namreč pišejo ta pravila, niso travojede živali. Nelogična pravila me zmotijo. Moti me tudi splošno prepričanje, da je živinoreja škodljiva za planet. Če se je lotimo prav, je to dober način, kako lahko obnavljamo zemljo. Pašnoregenerativna živinoreja, ki jo imamo mi, je korak naprej od ekološke.
To je bil verjetno eden od razlogov, da boste na del kmetije naselili manjšo čredo ovac.
Prežvekovalci so del vsakega travnatega ekosistema. Ovce nam bodo pomagale še nadgraditi del travnih površin, ki jih že sedaj izboljšujemo z natančno upravljano pašo perutnine.
Kako je videti pašnoregenerativna reja?
To je travniku prijazna paša: živali pasemo na omejenem zemljišču določen čas, potem jih prestavimo na drug pašnik, da si trava lahko opomore. Trava namreč za svojo rast potrebuje, da jo vsake toliko časa nekaj popase, lahko bi rekel celo uniči. Ne pa preveč. Ker so travne bilke zbiralnice sončne energije, jim moramo dati možnost, da si opomorejo. To je ta »revolucionarni« pristop. Pri nas je doslej veljalo, da je treba pustiti, da živali travo popasejo do konca. S tem pa uničimo tudi biomaso, ki zdravi zemljo. Cilj regenerativnega kmetijstva je zdravje tal in vsega živega, kar je v njih. Na žalost se pri nas s tem ukvarja le peščica strokovnjakov.
Več v reviji Zarja Jana, št. 5, 1.2. 2021
