Šestinštiridesetletna nekdanja učiteljica, ki se je odločila pustiti službo, da bi lahko skrbela za sina s posebnimi potrebami, ni neznana v javnosti. Večkrat se je že izpostavljala v medijih, ko se je borila za pravice otrok s posebnimi potrebami in njihovih staršev. Za druge se ji ni bilo težko izpostavljati. »Najteže je bilo prositi pomoč zase.« A na koncu ji drugega ni preostalo, saj jima je z Vidom grozilo, da bosta ostala brez svoje hišice. Ob minimalnem nadomestilu za plačo 560 evrov in stroških za skrb otroka s posebnimi potrebami ni več zmogla plačevati kredita za hišo, in ta je pristala na dražbi. Banka upnica, ki je odkupila hišo, ji je ponudila, da lahko v doglednem času odkupi hišo za toliko, kolikor so na dražbi plačali sami, torej za 36.700 evrov do februarja prihodnje leto. Niti predstavljati si ne moremo njene stiske, ko so se ji po glavi podile najrazličnejše ideje in možnosti. Nazadnje je ugotovila, da selitev za Vida, ki je tako zelo navezan na svoj dom in zelo slabo reagira na spremembe, ne pride v poštev. Edina možnost, čeprav se je na začetku zdela kot znanstvena fantastika, je bila, da Slovence zaprosi za pomoč.
V svojo hišico. Staro hišico na Ptuju sta z nekdanjim možem kupila s hipotekarnim kreditom, ko je Vanja zanosila. Povsem sta jo obnovila, čeprav je danes popolnoma neprilagojena za invalida. »Mansardo sva nameravala urediti še v otroško in delovno sobo, vendar ko smo ugotovili, kako je z Vidom, to ni imelo več smisla.« Vanjina nosečnost je bila običajna, brez težav, Vid se je rodil ob roku, na god sv. Vida. Pri porodu pa je doživel dihalno stisko. Popkovina je bila ovita okoli njegovega vratu ter stisnjena med njegovo ramo in Vanjino medenično kostjo. Če bi se rodil s carskim rezom, bi mu bilo morda vse, kar je sledilo, prihranjeno, tako pa za poseg ni bilo več dovolj časa, so ji povedali zdravniki. S tem, kaj bi bilo, če bi bilo, se ne ukvarja več. Ni vredno izgubljati energije, ki je preveč potrebuje za današnji čas, za prihodnost. Prvih nekaj mesecev je bil deček videti zdrav, ko bi se moral začeti dvigovati in sedeti, vendar tega ni počel, pa so začeli sumiti, da nekaj ni v redu. Magnetna resonanca je pokazala precejšnjo poškodbo možganov in zdravniki so ju z možem soočili z resnico: vaš otrok ne bo nikoli držal pokonci glave, sam sedel ali stal. »Ravno sva se peljala na terapijo v Podčetrtek, ko me je poklicala zdravnica in mi to povedala, točno vem, v katerem ovinku sva bila,« se še danes spominja bolečega trenutka. Samo tisti večer si je dovolila obžalovanje, izpraševanje, zakaj prav ona. Ko pa je vse skupaj prespala, se je začela spraševati, kaj lahko sama naredi za svojega sina.
Kaj lahko naredim za sina? »Pri letu in pol je bil sprejet v rehabilitacijski center Soča na dvotedensko obravnavo. Opremila sem se z zvezkom in kemičnim svinčnikom, da si zapišem vse vaje in vse, kar bodo dejali, da bom potem lahko tudi sama delala z njim, saj sem čutila, da to zmorem. A so me odslovili, češ da nisem fizioterapevt. Zdržala sva štiri dni, potem pa sva spakirala in odšla domov, nisem bila zadovoljna z njihovim načinom.« Vid je sicer imel enkrat na teden fizioterapije v ptujskem zdravstvenem domu, ampak za njegovo poškodbo možganov to ni dovolj. »Pri cerebralni paralizi lahko zdravi del možganov prevzame nekatere funkcije poškodovanega dela, če jih naučimo, vendar je učenje enkrat na teden 45 minut absolutno premalo. Terapije je treba ponavljati vztrajno, dnevno, več ur. Mi smo šli z Vidom od Poncija do Pilata, da bi našli čim boljšo terapijo.« Nazadnje so jo odkrili na kliniki Stojčević Polovina. »Ko smo jih obiskali prvič, je Vida pogledala še ustanoviteljica klinike dr. Milena Stojčević Polovina; zdaj kliniko vodita njena sin in hčerka. Vida ni še nikoli nihče tako temeljito pregledal. Natančno je prebrala vsak stavek njegove zdravstvene dokumentacije, nato pa natančno pretipala še Vida. Povedala nam je, da če bomo delali, kot smo dotlej, se stanje ne bo spremenilo. Če pa bom kot mama terapevt delala po njihovih navodilih in s pomočjo njihovega vodstva doma sama vsak dan vsaj pet ur, bo fant sedel, lahko pa tudi stal.«
Več v reviji Zarja 17.11.2020